Ko sem se v prvem letniku študija na Fakulteti za socialno delo odločala, v kateri od organizacij si želim opravljati prakso, si nisem predstavljala, da bo ta odločitev vplivala na naslednjih osem oziroma devet let mojega življenja (in s tem pravzaprav za vedno).

Z mentorico na učni bazi sva se dogovorili, da bom obiskovala dečka iz romske družine in mu pomagala pri opravljanju domačih nalog in učenju. Najin odnos se je razvijal in začela sva vzpostavljati zaupanje. Ko sem nekoč prišla ponj, da se skupaj odpraviva v pisarno društva na učno pomoč z ostalimi otroki, mi je povedal, da je žalosten, ker je njegov dedek ponoči babico porinil po stopnicah in je morala na urgenci poiskati medicinsko pomoč.

Zdaj, ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da so bili to pomembni trenutki, ki so me opozarjali na položaj ženske v družini in hkrati v družbi. Sčasoma sem kljub veselju do dela z otroki začela svojo pozornost posvečati tudi odnosu z ženskami, ki so me sprejemale v svoje domove, mi zaupale svoje zgodbe in hkrati izkazale veliko skrbi tudi zame in za moje počutje.

Kmalu sem opazila, da so bile prav ženske tiste, ki so najpogosteje skrbele za zdravje svojih otrok, partnerjev, staršev in drugih članic in članov družine, a same redko opravljale preventivne preglede, pogosto pa tudi zavračale preglede, ko so se pojavile zdravstvene težave.

Med magistrskim študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, sem se v magistrski nalogi posvetila reproduktivnemu zdravju Rominj, saj sem med pregledovanjem socialnodelavske in antropološke literature ter medijskih vsebin opazila, da romske ženske v Sloveniji pogosto ostanejo spregledane tako v raziskavah kot javnem diskurzu. To pomeni, da slabše poznamo njihove življenjske okoliščine in posledično med drugim težko načrtujemo primerne programe in storitve.

Med raziskovanjem sem se pogovarjala s socialno delavko, ki je več let delala z romsko skupnostjo, in devetimi Rominjami, ki so v času opravljanja intervjujev živele v Mestni občini Ljubljana*. Med njimi so bile štiri, ki so v Sloveniji zaprosile za mednarodno zaščito. Tudi te Rominje sem želela vključiti, saj so to ženske, ki so v še posebej ranljivem položaju.

Zanimalo me je, kakšen odnos so Rominje imele do menstruacije**, kakšne izkušnje so imele ob prvi menstruaciji (menarhi), odnos skupnosti do ženske, ki ima menstruacijo, izkušnje z ginekološkimi pregledi, načini preprečevanja neželenih nosečnosti in družbena pričakovanja, ki predvidevajo spolno vzdržnost do poroke. Med analizo podatkov nisem bila omejena le na teme, ki sem jih pred raziskovanjem izpostavila, ampak sem pozornost posvetila tudi temam, ki so jih moje sogovornice same izpostavljale. Med temi so bile na primer nasilje in položaj romske skupnosti v azilnem domu.

Poskusila bom strniti in predstaviti nekaj najpomembnejših ugotovitev svojega raziskovanja, podrobneje pa ugotovitve lahko preberete v magistrski nalogi (Radešić 2019).

Mentor magistrskega dela je bil red. prof. dr. Rajko Muršič. 

Oktobra 2019 je Društvo Mozaik v sodelovanju z red. prof. dr. Darjo Zaviršek izdalo priročnik "Romske družine: priročnik za razumevanje etične prakse v socialnem delu in drugih pomagajočih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom". 

Klikni za prenos priročnika ali ga preberi spodaj. 

Tjaša je diplomirala na Fakulteti za socialno delo z delom Endometrioza: vloga socialnega dela. Je študentka magistrskega programa Etnologija in kulturna antropologija ter Andragogika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in ena izmed ustanoviteljic Društva Endozavest.
​
​To je bil eden od razlogov, zakaj sem z njo želela opraviti intervju. Endometrioza je namreč bolezen, o kateri tudi sama še nekaj mesecev nazaj nisem vedela ničesar, kljub temu, da lahko bistveno vpliva na življenje marsikatere ženske.

​Začniva kar z vprašanjem, kako je nastalo Društvo Endozavest. 
Društvo Endozavest je nastalo marca 2016. Marec je namreč mesec ozaveščanja o endometriozi in v ta namen se je takrat tudi organiziralo prvo neformalno srečanje za ženske z endometriozo. Že na prvem srečanju smo vedele, da si želimo sprememb na tem področju in s skupnimi močmi smo oblikovale naše društvo, ki smo ga poimenovale Endozavest. Ime društva izhaja iz besed endometrioza in ozaveščanje, kar je tudi namen društva – ozaveščanje žensk z endometriozo, njihovih svojcev in navsezadnje širše javnosti. Z dejavnostmi pa želimo tudi nuditi podporo in informacije v dostopnem jeziku.

Kaj pravzaprav je endometrioza?
Endometrioza je ena izmed najpogostejših bolezni za katero zbolijo ženske v rodnem obdobju. Kljub temu, da zanjo zboli vsaka deseta ženska, kar pomeni 176 milijonov žensk na svetu oziroma 30 do 40 tisoč žensk v Sloveniji, je bolezen zelo nepoznana. Na kratko in preprosto: gre za pojav tkiva maternične sluznice zunaj maternice. Najpogosteje se to tkivo pojavi na organih v mali medenici, predvsem na rodilih – na jajčnikih, jajcevodih, materničnih vezeh, v Douglasovem prostoru; razširi se lahko tudi na sosednje organe v mali medenici - na mehur, sečevod in črevesje. V nekaterih primerih se lahko pojavi tudi na pljučih, možganih in nogah. Najpogostejši simptomi bolezni so kronična medenična bolečina, boleča menstruacija, boleči spolni odnosi in neplodnost. Simptomi pa se razlikujejo glede na obliko endometrioze in od posameznice do posameznice. Je zelo individualna bolezen. Lahko poteka tudi popolnoma brez simptomov. Diagnosticira in dokončno potrdi se jo lahko le z laparoskopsko operacijo.

Kako torej ženska lahko ve, da njena bolečina ni "običajna bolečina" in da je smiseln obisk pri ginekologinji?
​​​Veliko žensk misli, da so njihove menstrualne bolečine nekaj čisto običajnega. Bolečino definirajo kot »naravno«, »običajno«. Prav tako velikokrat slišimo ob bolečinah nasvete, da bodo te bolečine po porodu minile oziroma da menstruacija mora boleti. To nikakor ni res. Iz teh razlogov ženske pogosto ne poiščejo pomoči. Ker se o menstruaciji ne pogovarjamo veliko, ne dobimo primerjalne izkušnje z drugimi ženskami. Poleg tega tudi ginekologinje in ginekologi ne sprašujejo veliko o menstrualnih bolečinah, ampak se večinoma osredotočajo na dolžino menstruacijskega ciklusa. To ni dovolj za hitro prepoznavanje in diagnosticiranje endometrioze.
Opozorila bi tudi na boleče spolne odnose. Tudi temu se posveča premalo pozornosti. Na spolnost se gleda samo z vidika, da je to užitek, in se zanemarja možnost, da lahko spolnost predstavlja bolečino. Boleči spolni odnosi so lahko posledica spolno prenosljivih bolezni, lahko pa tudi simptom endometrioze, vendar je tudi ta simptom v družbi tabuiziran.
Tretje, kar bi omenila, pa je neplodnost. Velikemu številu žensk se endometriozo diagnosticira, ko so obravnavane zaradi neplodnosti, kar je veliko prepozno. Bolečine se pred tem pogosto obravnava kot posledico duševnih težav, ženske pa so napotene v psihiatrično obravnavo, ne da bi se izključili vsi možni organski vzroki za bolečino.
Moj nasvet je, da ženske ob kateremkoli od teh simptomov obiščejo svojega osebnega zdravnika, zdravnico ali osebnega ginekologa, ginekologinjo in se z njim, njo pogovorijo o svojih težavah. Priporočam redno beleženje simptomov, saj bo to zdravstvenemu osebju olajšalo spremljanje simptomov in tudi diagnosticiranje. Bolečina, ki onemogoča kakovostno življenje posameznice, je nedvomno rdeči alarm za obisk ginekologa, ginekologinje.

​Lahko kaj več poveš o tem, da se bolečine pogosto obravnava kot posledico duševnih težav?
Vsako obolenje je vedno socialno-kulturno pogojeno, kar vpliva tudi na domnevno »nevtralno« medicino. Definitivno gre samo odlaganje diagnoze in obravnavo bolečine kot posledice težav  duševne narave pripisati spolni neenakosti v zdravstveni obravnavi. V medicinskih obravnavah se izraža sovražni odnos do vsega, kar je definirano kot »žensko«, saj temelji na biomedicinskih znanjih, ki ne upoštevajo socialnih razsežnosti vsakdanjega življenja, in izvira iz patriarhalne ideologije ter »moškega« pogleda na potrebe žensk, ki prihajajo po pomoč.

Kako dolgo pa traja, da osebi diagnosticirajo endometriozo?
Od pojava prvih simptomov do diagnoze preteče v povprečju od sedem do devet let. Najhitrejši so v Braziliji, kjer je ta doba dolga sedem let, v Evropi pa približno osem let. V Sloveniji nimamo podatkov, ki bi bili strokovno ovrednoteni.​

Lahko poskusiš razložiti, kako poteka zdravljenje endometrioze?
Ko ženska zazna simptome, gre na pregled h ginekologinji. V primeru, da ginekologinja postavi sum endometrioze, jo napoti k ustreznemu strokovnjaku. Pri tem se lahko obrnejo k dr. Ribič-Pucelj, ki deluje v sklopu Diagnostičnega centra Bled ali na Dnevni center za endometriozo na Ginekološki kliniki v Ljubljani.* Na pregledu pri strokovnjaku se potem dogovori za diagnostično laparoskopijo. Če se odkrije endometriozo, se istočasno opravi tudi operativna laparoskopija. Za zdaj še ne poznamo zdravila. Zdravi se operativno in s kombinacijo hormonske in/ali protibolečinske terapije. Zdravljenje poteka zelo individualno in je odvisno od vsake posameznice in njenih želj – predvsem ali želi zanositi ali ne.
Kot "zdravilo" se pogosto napačno navaja zanositev. Simptomi se med nosečnostjo sicer umirijo, nikakor pa se ne sme nosečnosti smatrati za zdravilo. Težavnost takšnega nasveta je tudi v tem, da se ženske ne vpraša ali so v partnerskem odnosu, ali imajo željo, možnosti imeti otroka. To na ženske naredi ogromen pritisk. Pritisk povečujejo tudi diskriminatorni zakoni. Zakon za zdravljenje neplodnosti z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) iz leta 2000 onemogoča umetno oploditev ženskam brez (stalnega) moškega partnerja, tudi v primeru endometrioze, kjer se ob postavitvi diagnoze zanositev predpostavlja kot obliko zdravljenja!

Bi za konec še povedala, kakšne so bile glavne ugotovitve tvojega diplomskega dela?
Predvsem bi poudarila vpliv neenakosti spolov in stereotipnih predstav na socialno in osebno trpljenje žensk. Vse to sooblikuje tako družbeno kot osebno dojemanje simptomov endometrioze, povzroča pa tudi dolgotrajno in pozno diagnosticiranje bolezni – tudi zaradi usmerjanja žensk v psihiatrično obravnavo.
Izpostavila bi tudi zaprtost medicinske oziroma zdravstvene stroke do sodelovanja v multidisciplinarnih timih, ki bi za ženske z endometriozo bili nujni. Za zdaj stroka socialnega dela minimalno posega v življenje žensk z endometriozo, čeprav obstaja izrazita potreba po tem. Potrebna pa je tudi sprememba ZZNPOB, ki krši pravice t. i. žensk brez moškega partnerja pri dostopu do biomedicinske pomoči.

Nekaj zgodb žensk z endometriozo si lahko preberete s klikom na spletno stran Društva Endozavest (tukaj). Tam najdete tudi e-mail naslov, na katerega lahko, če to želite, pošljete svojo izkušnjo o življenju z endometriozo.

​Tjaša, hvala!

* Intervju je iz leta 2017. Dr. Ribič-Pucelj danes ne deluje več.

Prvo menstruacijo sem dobila, ko sem bila stara 11 let. Tega ne bom nikoli pozabila. Bila sem v glasbeni šoli in ko sem šla na stranišče, sem na spodnjicah opazila rdeč madež. Strah me je bilo, kaj je zdaj to, čeprav sem sklepala, da gre za menstruacijo. V strahu sem poklicala svojo mamo in me je potolažila, da je verjetno menstruacija in da mi bo, ko pridem domov, razložila in pokazala uporabo vložkov. Dobila sem menstruacijo!
Bila sem zelo jezna na to, da moramo imeti punce menstruacijo (po pravici povedano, sem še sedaj pri 26-ih), spraševala sem se, zakaj moramo to imeti, ko je tako grozno si stalno menjavati vložke in imeti tudi kakšno bolečino na ta račun. V razredu sem dobila občutek, da imam samo jaz to nadležno stvar, kmalu pa se je zgodilo, da jo je dobila tudi prijateljica in bilo je nekoliko lažje, ko sva ena drugi jamrali o tem :)
Saj danes je podobno, stalno jamramo ena drugi, da jo imamo za dobiti ali jo že imamo in se na tak način tolažimo ena drugo :)
Tadeja, 26 let

Prva menstruacija. Ne morem zatrditi, da je bila prva izkušnja lepa, a nedvomno je bila edinstvena in še dan danes se je rada spominjam. Bil je zimski, decembrski večer. Ravno sem se vračala iz rojstnodnevne zabave svoje prijateljice. V trebuščku sem začutila boleče zbadanje. Babica, pri kateri sem takrat prespala, mi je pripravila čaj. Zaspala sem. Zjutraj sem se zbudila z neznanim, mokrim občutkom na spodnjih hlačkah. Vstala sem in odšla na stranišče. Zagledam rdeče, krvave kaplje. Moje telo je začelo drhteti. Tresla sem se. Vedela sem, da je to menstruacija. Pograbila sem toaletni papir in si ga na debelo plast dala med hlačke. Iz hranilnika sem vzela denar, ki sem ga hranila za vse kaj drugega kot vložke. Pograbila sem prvo priliko in se izmuznila starim staršem ter odšla v trgovino po vložke, ki sem jih kasneje skrivala v kotu omare pred mamo. Stara sem bila 10 let. Ker sem bila še zelo mlada, se pri tej starosti ni predvidevalo, da bi dekleta že lahko dobile menstruacijo - bile smo "bolj izjeme kot pravilo." V šoli so nas o menstruaciji začeli poučevati kasneje - pri starosti 12-13 let. Z mamo ali babicama se nisem nikoli pogovarjala o njej, najverjetneje ker jih je bilo sram govoriti o temu ali pa so sklepale, da sem še premlada. Prvi osebi, ki sem povedala za mojo menstruacijo, je bila prijateljica - pa vendar, sem za to počakala kar nekaj časa, saj me je bilo sram/strah o tem s komerkoli govoriti. Kljub temu sem, ne glede na veliko pomanjkanje informacij, bila pripravljena. Mogoče so k temu, predvsem glede pravilnega nameščanja vložkov, pripomogli tudi TV oglasi različnih znamk vložkov.
Tjaša, 24 let​

Prvo menstruacijo sem dobila na gimnastičnem poletnem kampu. Takrat sem bila stara 13 let in vsa dekleta v mojem razredu so jo že imela, zato to zame ni bilo nič novega ali nepričakovanega, seveda pa me ni prav nič razveselilo dejstvo, da je ta "prvič" prišel ravno na morju z vrstniki, kjer se kopalkam in kopanju ni bilo mogoče izogniti.
Poklicala sem domov in mama mi je svetovala, naj za pomoč prosim trenerko, ki je bila z nami na kampu. Res sem stopila do nje in z veseljem mi je posodila vložke in mi dala vedeti, da mi je na voljo, če kaj potrebujem.
Moja prva menstruacija ni bila boleča in huda, zato sem se z njo precej lahko spopadla. V veliko pomoč mi je bilo, da sem lahko govorila z osebami, ki so bile tisti čas blizu.
Zala, 20 let

Prvo menstruacijo sem dobila v 4. razredu osnovne šole. Bolečine se ne spomnim, opazila pa sem kri na posteljnini in na hlačkah. Vedela sem, kje ima mami spravljene higienske vložke, tako da sem si ga namestila in potem povedala mami. Mami mi je rekla naj ne skrbim zaradi krvi na posteljnini, da se da očistit. Tako me je potolažila. Spomnim se, da sem po tem zaradi strahu, da me menstruacija kdaj ne bi presenetila v šoli, na začetku tudi po več tednov hkrati uporabljala higienske vložke. Ker mi je bilo o menstruaciji ne prijetno govoriti, o tem, da sem jo dobila, nisem povedala prijateljicam. Ko so mi one povedale, da so jo dobile, sem se zlagala, da jo sama še nimam. Kmalu sem ugotovila, da to res ni nič kaj takega, celo, da bi morala biti ponosna na to. Takrat sem se glede menstruacije bolj sprostila, s prijateljicami smo se o njej več pogovarjale in ena drugo podpirale v tistih dneh v mesecu, ko smo najbolj razdražljive. :)
Mateja, 23 let

Slabo se spomnim detajlov... Vem, da sem menstruacijo dobila pri 12. letih. Ni bilo nobenega doma. Ko sem opazila madež na spodnjicah nisem bila ravno navdušena, predvsem zato, ker nisem vedela kako naj povem mami, po drugi strani pa se mi je ta trenutek zdelo, da se dogaja nekaj pomembnega v mojem življenju... sem vedela za kaj gre, čeprav se doma nismo pogovarjali o tej "tabu" temi. Sem šla k prvi sosedi, starejši gospe in ji potiho in sramežljivo povedala... ona se je samo nasmejala in me poskušala sprostiti ter mi prinesla vato (takrat je vata bila bolj v uporabi kot vložki, ki cenovno niso bili dostopni vsem... za tampone sem slišala šele pri 18. letih, ko sem šla k teti v Nemčijo; prvič sem jih uporabila komaj pri 25. letih). Nisem se dobro počutila med menstruacijo... vedno sem se bala, da mi bo skozi vato steklo na hlače. Fizično sem težko prenašala mesečne cikle in sem bila veliko let vsak mesec na infuziji zaradi hudih bolečin med ciklom. Menstruacije so tudi bile neredne, kar me je tudi motilo... dolgo časa sem potrebovala, da začnem cikle dojemati kot nekaj normalnega in da najdem ta pravi način, da si pomagam pri premagovanju bolečin, strahov in sramu, ki so bili povezani z menstruacijo...
Nada, 46 let

Spominjam se, kako sem bila zgrožena, ko sem opazila krvave hlačke. V prvem trenutku sem pozabila, kaj naj bi to pomenilo (doma se o tem nismo pogovarjali, so pa nas poučili v šoli), mislila, da je nekaj hudo narobe z mano. Mama glede teme ni bila ravno novodobna, brez kakšnega pompa je zgolj oznanila, da sem dobila menstruacijo in mi prinesla vložek - debel (bilo je leta 1992, pri starosti 12 let). 
Na isti dan je prvič menstruacijo dobila tudi moja nemška ovčarka, kar mi je omogočilo nekakšen občutek pripadnosti. Dobila sem jo namreč prva med prijateljicami, od mame pa sem bila deležna zgolj navodil, da se v teh dneh ne smem kopati, ne spodobi se, da bi doma hodila v spodnjih hlačah - da ne bi brata ali oče opazili, kaj imam ... 
Skratka, na nekakšen način me je ločila od sošolk-prijateljic, tudi družine, kajti občutila sem predvsem sram ...
Barbara, 36 let

Moje prvo srečanje s to rdečo nadlogo sega v 5. razred osnovne šole. Sicer se celotnega dneva spominjam dokaj megleno, vem pa, da me je že navsezgodaj zjutraj čakalo neprijetno presenečenje s čisto pravimi krči in veliko krvi na spodnjicah. Doma se o tem nismo pogovarjali, ker mama nikoli ni našla dovolj poguma, čeprav imam še starejšo in mlajšo sestro. In kljub vsem znanju, ki so ga posredovali v šoli, sem bila nanjo povsem nepripravljena. Tako sem torej tisti dan zjutraj vzela v roke priročnik za dekleta, ki smo ga skupaj z vložkom dobili v šoli. Tisti dan sem bila med poukom še posebej tiha, po koncu pa sem šla na obisk k teti. Njej sem povedala vso zgodbo in še vedno se spomnim, kako mirno in prijazno me je pospremila v svet ''odraslih žensk''. 
Tjaša, 24 let

Ne spomnim se, kako so potekali dnevi pred mojo prvo menstruacijo, ali mi je bilo slabo, ali sem imela prebavne motnje ali me je bolela glava. En dan preden sem jo dobila, je vse kar mi je hodilo po glavi bilo: kdaj bom dobila fešto in postala "ženska"? Kako povedat mami brez sramu in ali me bo kaj bolelo..
Na jutro 8. februarja 2010 (bila sem v 6. razredu) sem se zbudila kasneje, saj ni bilo šole ker je bil praznik. Vse je potekalo kot običajno. Sem vstala, šla pojest zajtrk, se pogovarjala z družino. Vendar me je po par urah začel boleti trebuh in glava. Mama je mislila, da sem spet zbolela za kakšno trebušno virozo, kar je bilo zame takrat tipično. Ulegla sem se na kavč in počivala. In takrat sem se spomnila na besede zdravnice, ki je govorila o puncah, ki so dobile menstruacijo. Da jih je bolel trebuh, da so bile utrujene, lačne in vse podobno kar sem jaz takrat doživljala. Zato sem se odločila, da grem v kopalnico pogledat, če imam kakšen izcedek. Na dnevnem vložku sem videla rjav izcedek in mi ni bilo jasno kaj je to, saj naj bi bila menstruacija rdeča. Takrat me je šok in sem mislila, da sem staknila kakšno okužbo oz. da je nekaj narobe z mano. Nekaj časa sem tuhtala kako povedat mami, kaj se dogaja in kako pristopit, saj me je bilo sram. Ne vem pa zakaj. Ko sem zbrala pogum, sem šla do nje in ji dejala naj gre z mano v kopalnico, ker ji moram neki pokazat, imela sem solzne oči, ker me je bilo strah. Dala sem ji vložek in jo vprašala, kaj mi je. Ona pa z velikim nasmehom dejala: "si postalaaa pupcaaaa.." Jaz pa še vedno nisem dojemala, kako sem lahko postala zenska, ker ni krvavega izcedka. Nato mi je razložila, da so prve "fešte" vedno čudne, saj ni točno tak izcedek kot je ponavadi. Normalno je, da je rjavkasto bel. Še vedno me je bilo sram, ker nisem vedela, kako se s tem soočat, kako bom sošolkam povedala, da imam ena iz med prvih fešto v razredu, kako bom vedela kdaj jo bom dobila, kaj če bom kar naenkrat začela krvavet, jaz pa ne bom imela vložka. Mami sem rekla, naj ne pove nobenemu.. Čeprav je mama dobro skrivala našo skrivnost, je jaz nisem. Tata je točno vedel o čem se gre, ker je videl, da se čudno obnašam, isto moja sestra. Ko sta mama in tata šla ven, je kar naenkrat pritekla do mene: "ma sestricaaaa si postala ženskaaa, moramo proslavit da dan, kaj te kaj boli, naredim čaj, termofor, kaj rabiš?" Hvala bogu sem imela njo, da mi je stala ob strani in pomagala, saj me je trebuh vedno bolj začel boleti. Zvečer pa me je primla lakota, bila sem tako lačna. Mama je naredila večerjo, jaz pa sem hotela še pa še pa še jest, nikoli se ne ustavit. 
Naslednji trije dnevi so potekali v bolečinah in vedno večjem izlivu krvi, trajala pa je kar 9 dni, ne pa 5 - 6 kot sedaj, ko se je stabilizirala.
T., 19 let

Od 12. leta naprej sem bila obsedena z idejo o prvi menstruaciji. Med mojimi sošolkami je namreč veljalo, da je samo ženska z menstruacijo prava ženska, vse ostale pa smo otroci. Obsedeno sem brala članke in kolumne najstniških revij, ki so bile povezane z menstruacijo, opozorilnimi znaki itd. in čakala, kdaj bo končno napočil moj dan. Mama mi je kupila vložke, ki sem jih nosila s sabo, sošolke so se mi smejale, ker kaj mi bodo vložki, če nimam menstruacije. Moji najboljši prijateljici sta dobili menstruacijo pred mano, in se zaradi tega počutili bolj odrasli od mene, kar me je se dodatno potrlo. Malo pred valeto sem opazila sumljivo barvo sicer običajnega toka, na valeti sem tako nosila debel vložek in boksarice. Ko sem zvečer pogledala na vložek, spet ni bilo nič. Dejansko prvo menstruacijo sem dobila drugi teden srednje šole, ko sem bila popolnoma zaposlena z vsem novim kar se mi je dogajalo, tako da nisem niti pomislila na to, da so bile bolečine v spodnjem delu trebuha dejansko maternični krči. Bila sem vesela, da jo končno imam, da sem dobila dokaz, da sem "zdrava", vendar pa se nisem počutila čisto nič drugače kot prej, in to se zdaleč ni bila najbolj pomembna stvar tistega obdobja. Ugotovila sem tudi, da je precej boleča in nadležna, ter si preostanek dosedanjega življenja želela, da je ne bi bilo :D.
Pavla, 25 let

Moja zgodba o prvi menstruaciji je zame pravzaprav kar prijeten spomin. Stara sem bila 11 let in se pripravljala za test, ki sem ga imela v prihajajočem tednu. Sem pa imela grozne prebavne težave, kar mi ni bilo niti najmanj podobno, zelo me je zvijalo in napenjalo, občutek da moram na veliko potrebo kar ni prenehal, zato sem si delovno okolje za učenje preselila kar na stranišče, zaradi česar se je družina hecala iz mene. Bil je praznik, 8. marec, ko sem na eni izmed teh "straniščnih turnej" med brisanjem našla kri na papirju. Najprej sem se ustrašila, nato pa mi je vse skupaj postalo jasno. V šoli so nas na zdravniškem pregledu opozorili na možne stranske učinke menstruacije in tako sem ugotovila, da so vse bolečine in napenjanje le posledica prihajajoče menstruacije. Prav tako smo se v družini že veliko pogovarjali o tem, mati ima namreč mesečno hude in dolge krvavitve, imam pa tudi starejšo sestro, ki je pred letom dni prav tako dobila prvo menstruacijo. Torej, ko sem opazila kri sem hitro stekla iz stranišča, sestre in mame ni bilo zato sem delno ponosno in delno zaskrbljeno o odkritju prve menstruacije poročala očetu. Ker smo imeli doma le tampone in nekaj malih vložkov (tiste ki sem jih dobila pri zdravniškem pregledu je predhodno porabila že sestra) in ker je bil praznik (takrat so bile trgovine ob praznikih zaprte), se je oče odpeljal na bližnjo bencinsko črpalko in mi prinesel 3 različne paketke, za manj močno in bolj močno ter nočne in mi predlagal naj najprej uporabim za manj močno nato pa po potrebi zamenjam za bolj vpojne. Pri kosilu, ko sta prišli še mami in sestra sem novico povedala vsem in smo jo na nek način proslavili s tortico, ki jo je sproti kupil oče. Izkušnja mi je bila zelo prijetna, čeprav sama menstruacija definitivno ne, zelo sem vesela da je bil oče tisti, ki sem mu povedala prva, saj je reagiral odlično.
Urška, 24 let

V vseh letih študija sem se s temo menstruacije le redko srečala in sem, čeprav so nekatere profesorice pričakovale, da bom pisala o drugih temah (o katerih sem imela več znanja in izkušenj), vztrajala pri menstruaciji.

Kako da me je ta tema tako prevzela, da sem se proti koncu študija odločila, da bom celo diplomsko nalogo o tem napisala? Enemu od mojih prijateljev se je še neuporabljen vložek tako gnusil, da se ga ni želel niti dotakniti. O tem sem še dneve razmišljala in začela sem se spominjati svoje prve menstruacije, tega, kako so sošolke v osnovni šoli doživljale menstruacijo – nekatere so prikrivale, da jo že imajo, druge obratno. Izmislile smo si tudi tisoč in en izraz za poimenovanje menstruacije (najraje sem imela izraz “red party”). Spomnila sem se, kako sem bila naučena, da moram menstrualne vložke pospraviti in jih ne smem odlagati na vidnih mestih, in razmišljala o tem, zakaj si lahko obrišem nos pred vsemi ljudmi, ko moram pa na stranišče in želim s sabo vzeti vložek, ga pred odhodom spretno izvlečem iz torbice in pospravim v žep, ne da bi to kdo opazil, ali pa kar vzamem celo torbico s sabo. Spomnila sem se sorodnice, ki je po operaciji šepetala, da krvavi, ker ni želela, da njena sinova to slišita. Spomnila sem se prepirov, v katerih je bila moja jeza pogosto zanemarjena z izgovorom, da imam gotovo tako imenovani predmenstrualni sindrom (PMS) in si vse samo domišljam. In kakšna sramota je, ko ženski menstrualna kri premoči oblačila! Postavljati sem si začela vprašanja, kot je recimo, zakaj je v reklamah za vložke namesto krvi predstavljena modra tekočina in zakaj je še vedno sprejemljivo trditi, da je ženska nesposobna za opravljanje določenih del, ker naj bi bila hormonsko neuravnovešena. Ali imajo tudi moški menstruacijo? Zakaj so menstrualni vložki višje obdavčeni kot plenice in drugi primerljivi izdelki?

Kljub temu ali morda ravno zato je moje pisanje diplomske naloge pritegnilo kar veliko pozornosti. Predvsem ženske so mi začele posredovati objave, fotografije, članke in videoposnetke o menstruaciji, nekatere so mi sporočile, da se s svojimi prijateljicami veliko več pogovarjajo o menstruaciji, odkar so se z mano pogovarjale o naslovu mojega diplomskega dela (Tabu menstruacije). Kar nekaj je bilo tudi moških prijateljev, ki so mi začeli postavljati vprašanja o menstruaciji. Koga raje vprašati kot osebo, ki trdi, da je treba premagati tabu menstruacije?

Po uradnem zagovoru diplome imela sem v Ziferblatu* še eno predstavitev svojega dela, in sicer predvsem z namenom, da bi se o menstruaciji več pogovarjali. Na Facebooku je Ziferblat ustvaril dogodek, ki smo ga enostavno poimenovale Pogovor o menstruaciji. Kar 443 oseb je označilo, da jih dogodek zanima, in 317 oseb je označilo, da se bodo dogodka udeležile. Nekaj moških je dogodek tudi komentiralo. Nekdo je svojega prijatelja povabil na dogodek in mu to obrazložil v komentarju: “Sm mislu, da rabš, glede na to, kakšna tečka si biu zadnje dni.” Za omenjeni dogodek so v sarkastičnem smislu uporabljali izraz “jubilej”, vabili so se med seboj in se spraševali, ali naj s sabo vzamejo tampone. Bilo je še nekaj “vicev”, ki so pravzaprav zabavali samo teh nekaj moških, in ne bi bili zanimivi, če bi jih v članku poskušala obnoviti. Prav vse_i smo bile_i nad odzivom na Facebooku neverjetno presenečene_i in čeprav ni nihče pričakoval, da se bodo vsi potrjeni gostje udeležili dogodka (to niti približno niso bila naša pričakovanja), smo jih zagotovo pričakovale_i več kot 9. V to številko sem všteta tudi jaz.

Nad dogodkom nikakor nisem bila razočarana. Bil je dolg in zanimiv pogovor, poleg tega pa smo se dogovorile za nadaljnja srečanja. Tako se je tudi ustanovila Ziferblatova skupina za ženske, v kateri smo se vsakih 14 dni srečevale in se v zaupnem ter spoštljivem krogu novonastalih prijateljstev pogovarjale o vseh mogočih temah.
Bila pa sem razočarana nad tem, da se je še vedno ogromno ljudi zmožnih iz menstruacije norčevati, ne pa tudi o tem zares pogovarjati. Vse to je bilo seveda še dodatno potrdilo, da je moja odločitev o temi diplomske naloge zelo primerna.

Za mojo diplomo je preko skupne prijateljice izvedela tudi Tatjana Bočaj, diplomirana medicinska sestra, ki je v osnovni šoli poskrbela tudi za mojo informiranost o spolnosti in menstruaciji. Tatjana Bočaj je namreč zaposlena v Zdravstvenem domu Koper in že 22 let na šolah koprske občine poučuje zdravstveno vzgojo, med katero spada tudi spolna vzgoja. Tatjana je (oziroma je bila vsaj v času mojega šolanja) edina vez med učenkami_ci vseh šol; vse_i smo poznale_i našo medicinsko sestro, ki je govorila vse tiste zanimive stvari, o katerih ostale učiteljice niso želele govoriti. Po nekaj izmenjanih e-mailih sem Tatjano povabila na pijačo, kjer naj bi za časopis Po moč z njo naredila intervju. Najino deljenje izkušenj je trajalo tako dolgo, da je za intervju zmanjkalo časa. Kljub temu sem si zapisala nekaj njenih nasvetov za socialne delavke (in druge strokovnjakinje iz podobnih poklicev), ki delajo z otroki in mladimi:

• Dobro izhodišče za pogovor o spolnosti in menstruaciji je higiena. Začneš pri umivanju in nadaljuješ na druge teme.
• Pri delu z mladimi se je pomembno zavedati oziroma razmišljati o razmerah v družini in starše vključevati v svoje delo. Socialne delavke lahko pri tem dobro izkoristijo svoja znanja dela z družino.
• Pri delu na šolah, ko se otroka loči od razreda, je del časa pogosto dobro izkoristiti za individualno delo oziroma pogovor, ki sicer v skupini ni možen; to je primerneje kot zgolj kaznovanje ali reševanje matematičnih nalog. “Z nekaj lepimi besedami”, kot bi rekla Tatjana, lahko otroku ali mladostnici_ku pomagamo in jo/ga poskušamo razumeti. Tudi zaposleni na CSDjih naj vzpostavijo osebni stik z ljudmi izven birokracije.
• Pri delu na terenu je smiselno vzpostaviti stike s patronažno službo in sodelovati.

Sama bi pri tem dodala, da vidim vlogo socialnih delavk in socialnih delavcev pri delu z otroki in mladostniki v tem, da informirajo, izobražujejo, predvsem pa nudijo socialno in emocionalno podporo pri soočanju s spremembami, ki jih ljudje v času odraščanja doživljamo. Vlogo socialnega dela vidim tudi v tem, da si upa spregovoriti o temah, ki sicer ostanejo nevidne. Skozi leta prakse sem lahko videla, da spolnost in menstruacija pogosto ostaneta tabu, s tem pa ljudje ostanejo sami s svojimi stiskami in strahovi. Socialna delavka ima priložnost, da z ljudmi spregovori in oblikuje prostor, v katerem se bodo njeni sogovorniki in sogovornice počutili varno in si svoje stiske upali deliti z njo. Tu bi predvsem opozorila na delo z ljudmi z ovirami, saj se jih pogosto sploh ne dojema kot spolno aktivne osebe.
Razbijanje tabuja menstruacije je pomembno tudi zato, da ženske hitreje poiščejo pomoč v primeru zdravstvenih težav. Še vedno se zaradi občutkov sramu, umazanosti in podobnih prepričanj prepogosto izogibamo rednim in nujnim zdravniškim ginekološkim pregledom, kar lahko bistveno vpliva na zdravje žensk.

Po diplomski nalogi povzemam še svoje predloge (Radešić 2016: 59):
• Znižanje davka na vložke, saj dostopnost primernih menstrualnih pripomočkov (predvsem vložkov iz naravnih materialov) vpliva na zdravje žensk.
• Obvezna vključenost govora o menstruaciji v osnovnih šolah, saj ne moremo zagotoviti, da bodo vse deklice (in dečki) o tem slišali doma. Predhodna informiranost bistveno vpliva na doživetje menarhe in na naslednje menstruacije.
• Poskrbeti je treba za informiranost romskih deklic, ki so v Sloveniji še vedno pogosto izključene iz obveznega izobraževanja. To velja tudi za dečke.
• Dodatno izobraževanje ginekologov in ginekologinj, ki bi temeljilo na socialnem vidiku. Socialno delo ima lahko vlogo pri tem, saj se zaveda pomembnosti jezika. Ginekologi in ginekologinje bi morali biti občutljivi in usposobljeni tudi za delo z ženskami, ki so preživele spolno nasilje.
• Ginekologi in ginekologinje morajo biti občutljivi tudi na transspolne moške in jim zagotoviti dostopnost do ginekoloških storitev ter spoštljivo obravnavo.

Če želite prebrati mojo diplomsko nalogo (v kateri lahko med drugim preberete, kaj se zgodi z osebo, ki menstruira v vesolju, nekaj o transspolnosti in menstruaciji, menstrualnem aktivizmu in še čem drugem), jo lahko najdete v katalogu digitaliziranih diplomskih nalog (eGradiva) preko spletne strani FSD. Naslov diplomske naloge je Tabu menstruacije.

Namesto zaključka:

"​Sem Melisa, univerzitetna diplomirana socialna delavka, ponosna Slovenka iz Prekmurja in pripadnica romske skupnosti."

Tako mi je Melisa odgovorila na vprašanje, kako bi se z nekaj besedami sama opisala. Spoznali sva se v drugi polovici mojega študija in bila je ena izmed tistih sošolk, ki so s svojim aktivnim sodelovanjem prispevale k temu, da so ure preživete v prostorih fakultete hitreje minevale. Prijateljstva, ki so se spletla v času študija so danes gotovo med mojimi pomembnimi podpornimi socialnimi mrežami - kdo bi bolje razumel dileme, s katerimi se srečam med delom in v svojem zasebnem življenju kot prijateljice, ki so v času študija skupaj z mano razvijale občutljivost in znanja o izkušnjah, ki jih ljudje skozi življenje doživimo?
​
Pravi, da ima v zadnjem času malo prostega časa, saj se veliko ukvarja s socialnodelavskimi problemi. Obiskuje družine iz marginaliziranih skupnosti, razmišlja o tem, kaj bi se še dalo narediti na državni ravni in katere premike bi lahko skupnost naredila. Zelo rada preživlja čas s svojimi prijateljicami, fantom in družino. Kadar je sama doma rada kaj skuha in uživa s svojim psom in papagajem. V smehu doda, da v prostem času tudi piše magistrsko nalogo.

​Če se za trenutek vrnem nekoliko v preteklost - Melisa je diplomirala z delom, ki ga je naslovila Ženska, mati, Rominja: Življenjske zgodbe slovenskih Rominj s perspektive socialnega dela. Dobila je priznanje Univerze v Ljubljani za posebne dosežke in udejstvovanje na področju obštudijskih dejavnosti v letu 2016 in sicer za razvoj strokovnih pristopov krepitve moči romske skupnosti. Je zakonita zastopnica mladoletnikov brez spremstva, izvaja pa tudi predavanja v okviru projekta Romano Čhon (festival kulture), preko česar ozaveščajo javnost o tem, kako so mladi Romi in Rominje dosegli izobrazbo, kaj so bile prepreke, kako doživljajo diskriminacijo, rasizem in kako se kažejo posledice le tega. Sodelovala je pri projektu Rojstvo: Izkušnje Rominj, ki je bila razstava Slovenskega etnografskega muzeja in pravi, da je bila to izkušnja, ki jo je opolnomočila, da je zmogla javno spregovoriti in se predstaviti kot Rominja. Zdaj se njeno pomanjkanje prostega časa zdi še kako razumljivo. :)

Prosila sem Meliso, da nadaljuje stavek: Sreča je ...​

Že pred začetkom snemanja intervjuja sva večino časa posvetili pogovoru o tipično socialnodelavskih temah, kar se pozna tudi v zapisu intervjuja, ki ga lahko preberete v nadaljevanju.
​
Kakšen je tvoj pogled na položaj Rominj in Romov v Sloveniji?
​Osebno se mi zdi, da sem bila včasih dobro sprejeta, včasih slabo. Če začnem na začetku - v osnovni šoli sem bila v segregiranem razredu, ki ni bil namensko tako oblikovan in kasneje, ko smo prešli v 4. razred, se spomnim, da smo imeli nekaj težav z vpeljevanjem v novo družbo. Takrat nisem razumela zakaj. Mi smo mislili, da smo prišli s podružnice na matično šolo in da je to razlog. Bila sem vedno med najboljšimi učenkami in so drugim govorili: "Zakaj nisi kot Melisa" ali pa: "Ti bo Melisa pomagala". Že takrat so mi dodelili neko vlogo socialne delavke. Mama mi je govorila, da bi lahko bila odvetnica, ker sem se vedno nekako upirala in se zavzemala za druge. Med sošolci smo bili romski otroci dobro sprejeti. Bili smo prijatelji in prijateljice, res pa je, da nismo nikoli bili povabljeni na rojstne dneve. V šoli pa smo se veliko zabavali, držali skupaj, nismo zatožili drug drugega. S strani učiteljev pa smo slišali kakšne žaljivke in ko smo bili starejši smo razumeli, da je namenjeno naši narodnosti. Enkrat je učitelj športne vzgoje verbalno napadel našega sošolca. Fantje so se nekaj norčevali in se je učitelj spravil na njega tako, da ga je spraševal ali njegov oče še vedno odvaža železo. Njegov oče je bil samohranilec s tremi fanti in se je težko preživljal, nekaj časa je bil v zaporu, posledično nekaj časa ni smel prečkati meje, kjer je večina ljudi našla delo. Zato je začel zbirat železo, vendar ne masovno.
​Če pa pogledam na mnenja ljudi, ki sem jih lahko spoznala preko svojih intervjujev, lahko rečem, da se ne počutijo najbolj sprejeti. Počutiš se sprejetega in hkrati vedno drugačnega. Zdi se mi, da se ljudje v Prekmurju čedalje boljše počutijo v Avstriji. Lažje dobijo službo, trudijo se dosegat višjo izobrazbo. V Sloveniji ne vidijo nobene možnosti za zaposlitev. Tudi tisti, ki so dosegli visoko izobrazbo, so zaposleni samo na področju dela z Romi. Imamo profesorico nemščine, novinarja ... In seveda se moramo zavzemati za našo skupnost, ampak ni v redu, da se nas tako uokviri. Zato tudi sama nameravam oditi v tujino.

Kako se ti zdi, da romsko skupnost predstavljajo mediji?
Mediji so zelo pomemben dejavnik. Ljudje, ki osebno ne poznajo nobenega Roma ali Rominje, vidijo samo skupnost. Preko zgodb, preko tega kaj se otroke uči, recimo: "Če ne boš pridna, te bodo cigani vzeli" in podobnega, se ljudje naučijo gledati s prezirom na romsko skupnost. Mediji bi lahko več dobrega prispevali, dejansko pa pogosto delajo škodo. Prikažejo se samo romska naselja, kjer ljudje živijo v barakah, ne prikazuje pa se drugih skupnosti, kjer so bivalne razmere urejene. Videla sem tudi prispevek, kjer so novinarji obiskali romsko naselje v dopoldanskem času in so seveda srečali samo tiste ljudi, ki nimajo zaposlitve in tiste otroke, ki ne hodijo redno v šolo, saj so ostali bili v službi in v šoli. ​​Tako ne podajajo realnih podatkov. Mislim, da bi se lahko bolj posvetili temu in spoštljivo delali.
​
Na kaj naj so pozorni novinarji in novinarke ali kdorkoli, ki piše in objavlja?
​​Treba je biti občutljiv, paziti pri uporabi besed. Potrebno bi bilo narediti usposabljanje, kjer bi se lahko več časa ukvarjali s temami, ki se tičejo romskega prebivalstva. Predvsem o tem, kakšne posledice ima lahko njihovo poročanje za določene posameznike. Kar napišejo o romski skupnosti iz enega dela Slovenije bo vplivalo tudi na skupnost na drugi strani Slovenije.​

Ljudje pogosto uporabljajo besedo cigan, ciganka kot žaljivko. Kako to doživljaš?
Jaz zase ne uporabljam besede ciganka, razen v sarkazmu ali v šali. Čisto drugače je, če to besedo uporabim jaz kot pripadnica ali kot nekdo izven romske skupnosti za katerega vem, da je bil vzgojen tako, da beseda cigan zanj pomeni nekaj slabega, nomada, nekoga, ki je neizobražen, neurejen. Zato ne toleriram, da mi nekdo reče, da sem ciganka. Pravi prijatelj mi tega ne bo rekel. Imam tudi prijateljico, s katero sva bili skupaj od otroštva in ko me je spoznala, je tudi ona bila proti uporabi tega izraza. Ne uporablja niti besede Rominja, saj sva prijateljici in označevanje ni potrebno. Če pa gre za bolj formalne pogovore, pričakujem, da se me naziva kot Rominjo. Tudi ne dovolim, da strokovnjaki in strokovnjakinje v moji prisotnosti uporabljajo besedo cigan ali naši in romski otroci ali pol Rom, pol Slovenec. Zelo sem pazljiva glede tega.

​​Vem, da si rada socialna delavka, ampak socialno delo lahko človeka tudi izčrpa, pogosto je to čustveno naporno delo. Kaj ti daje oporo?
Najprej mislim, da strokovni krog. Da so naši profesorji in profesorice tako dostopni, enim lahko kar e-mail napišem, pokličem in mi bodo odgovorili, svetovali. Pa krog socialnih delavk, kjer sem imela prakso, poznanstva, ki sem jih pridobila kot zakonita zastopnica. Tako vem, da nisem sama, da ni vse na meni. Da uporabljam metode in koncepte socialnega dela, da uporabljam socialnodelavski jezik. In seveda opora, ki jo dobim doma.

Kaj pa bi sporočila tistim bralkam in bralcem, ki še niso imele_i osebnega stika z Rominjo ali Romom?
​Čeprav niso še imeli stika, imajo že razvito neko podobo o romski skupnosti. Naj pustijo nek majčken prostor za tisto, kar prihaja. Naj spoznajo ljudi kot osebe in naj se pustijo presenetit. Preberejo naj tudi kakšen bolj znanstveni članek in naj ne verjamejo vsega medijem. Pogovarjajo naj se z ljudmi, ki delajo z Romi. Ali pa naj jih kar sami obiščejo.