Članek je bil objavljen v časopisu Po moč, letnik 6 (2020), št. 2. Ko sem se v prvem letniku študija na Fakulteti za socialno delo odločala, v kateri od organizacij si želim opravljati prakso, si nisem predstavljala, da bo ta odločitev vplivala na naslednjih osem oziroma devet let mojega življenja (in s tem pravzaprav za vedno). Z mentorico na učni bazi sva se dogovorili, da bom obiskovala dečka iz romske družine in mu pomagala pri opravljanju domačih nalog in učenju. Najin odnos se je razvijal in začela sva vzpostavljati zaupanje. Ko sem nekoč prišla ponj, da se skupaj odpraviva v pisarno društva na učno pomoč z ostalimi otroki, mi je povedal, da je žalosten, ker je njegov dedek ponoči babico porinil po stopnicah in je morala na urgenci poiskati medicinsko pomoč. Zdaj, ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da so bili to pomembni trenutki, ki so me opozarjali na položaj ženske v družini in hkrati v družbi. Sčasoma sem kljub veselju do dela z otroki začela svojo pozornost posvečati tudi odnosu z ženskami, ki so me sprejemale v svoje domove, mi zaupale svoje zgodbe in hkrati izkazale veliko skrbi tudi zame in za moje počutje. Kmalu sem opazila, da so bile prav ženske tiste, ki so najpogosteje skrbele za zdravje svojih otrok, partnerjev, staršev in drugih članic in članov družine, a same redko opravljale preventivne preglede, pogosto pa tudi zavračale preglede, ko so se pojavile zdravstvene težave. Med magistrskim študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, sem se v magistrski nalogi posvetila reproduktivnemu zdravju Rominj, saj sem med pregledovanjem socialnodelavske in antropološke literature ter medijskih vsebin opazila, da romske ženske v Sloveniji pogosto ostanejo spregledane tako v raziskavah kot javnem diskurzu. To pomeni, da slabše poznamo njihove življenjske okoliščine in posledično med drugim težko načrtujemo primerne programe in storitve. Med raziskovanjem sem se pogovarjala s socialno delavko, ki je več let delala z romsko skupnostjo, in devetimi Rominjami, ki so v času opravljanja intervjujev živele v Mestni občini Ljubljana*. Med njimi so bile štiri, ki so v Sloveniji zaprosile za mednarodno zaščito. Tudi te Rominje sem želela vključiti, saj so to ženske, ki so v še posebej ranljivem položaju. Zanimalo me je, kakšen odnos so Rominje imele do menstruacije**, kakšne izkušnje so imele ob prvi menstruaciji (menarhi), odnos skupnosti do ženske, ki ima menstruacijo, izkušnje z ginekološkimi pregledi, načini preprečevanja neželenih nosečnosti in družbena pričakovanja, ki predvidevajo spolno vzdržnost do poroke. Med analizo podatkov nisem bila omejena le na teme, ki sem jih pred raziskovanjem izpostavila, ampak sem pozornost posvetila tudi temam, ki so jih moje sogovornice same izpostavljale. Med temi so bile na primer nasilje in položaj romske skupnosti v azilnem domu. Poskusila bom strniti in predstaviti nekaj najpomembnejših ugotovitev svojega raziskovanja, podrobneje pa ugotovitve lahko preberete v magistrski nalogi (Radešić 2019). O reproduktivnem zdravjuEna od pomembnejših ugotovitev mojega raziskovanja je bila, da se veliko Rominj redko udeležuje preventivnih pregledov. Pogosteje stik z medicinskim osebjem vzpostavijo po nastanku zdravstvenih težav ali pojavu motečih simptomov. Razlogi za to so različni. Nekatere nimajo zdravstvenega zavarovanja, druge se izogibajo institucij zaradi izkušenj diskriminacije in nasilja, veliko pa jih tudi ne pozna preventivnih programov (kot sta na primer Zora in Dora) in njihovega vpliva na zdravje. Redke Rominje uporabljajo kontracepcijo. Za to obstaja več razlogov. V nekaterih skupnostih obstaja prepričanje, da kontracepcija povzroča neplodnost (pa tudi, če bi šlo za uporabo kondoma), nekatere ženske ne želijo v svoje telo vnašati hormonov, drugim uporabe kontracepcijskih sredstev partnerji ne dovolijo. Kljub temu, da so kondomi edino kontracepcijsko sredstvo, ki poleg preprečevanja nosečnosti zagotavlja zaščito pred spolno prenosljivimi okužbami, so prav kondomi najredkeje uporabljeno kontracepcijsko sredstvo. Moškim v skupnosti uporaba kondoma pogosto predstavlja sramoto, trdijo tudi, da je občutek med spolnim odnosom s kondomom drugačen (kar pogosto trdijo tudi neromski moški). Tudi žensk pogosto spolno prenosljive okužbe niso skrbele, ampak kontracepcijska sredstva dojemajo kot zaščito pred nosečnostjo. Kot primer pomanjkljivega vključevanja Rominj v diskurz o njihovem zdravju lahko navedem dogodek na konferenci »Ženske Rominje – od deklištva do starševstva« iz leta 2015, kjer je nekdo v občinstvu postavil vprašanje o uporabi kondomov v romski skupnosti. Na odru so bili prepoznavni predstavniki romske skupnosti, ki so se temu vprašanju smejali in povedali, da Romi tega ne uporabljajo. »Enkrat sem uporabila kondom. Meni je iskreno ... ne da mi je vseeno, ampak raje vidim, da to uporabim, kot da sem potem noseča. Prvič, ko sva midva to uporabila, je rekel, da dam jaz gor kondom. Jaz nisem znala, to so nam v šoli enkrat pokazali, ampak to tako na hitrco, niso v nulo razložili, tako da ga nisem znala dat. Potem ga je on kao neki, pa je reku, da ni to ta občutek in ga je dal dol. Tako da takrat sem ga prvič probala. Po tem sem samo še enkrat ga uporabila in to je bilo to.« (Izjava ene od sogovornic o uporabi kondomov.) Posebej moram poudariti, da je številnim Rominjam v praksi onemogočena uveljavitev pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. S tem mislim na prej omenjene prepovedi partnerjev o uporabi kontracepcijskih sredstev, pa tudi na (s strani partnerja ali družine) prepovedane umetne prekinitve nosečnosti ali obratno – zahteve po prekinitvah nosečnosti takrat, ko si ženska tega ne želi. »Škoda, ker se ne spomnim imena tega drugega ginekologa, ker bi ti pustila, da ga objaviš, ker je bil res grozen. Sem prišla tam, je opravil pregled. Zelo je bil grob. Sem se usedla na tak starinski ginekološki stol. V kikli. Spodnjice sem morala dat dol, kar mi je bilo grozno. Pretipal mi je trebuh, bil je zelo zelo grob med tem. Je rekel, da sem noseča in da bomo opravili splav. Mami je vprašala, kaj bom naredila. Sem rekla, da nočem splava. Je rekla, da v redu. Da me bo samo še enkrat pregledal. Sem šla noter, mi je dal uspavalo in sem v sekundi zaspala. Sem se upirala, je vedel, da se upiram, da nočem. Tako da je verjetno kaj močnejšega dal, da sem takoj zaspala. V bistvu se spomnim samo to, da je dal obe roki notr in potem se ne spomnim več. Sem se zbudila, pod mano je bila taka kovinska posodica, polna krvi. Sem samo rekla: »Kje je moj otrok?« So me itak samo zvlekli ven in domov k teti. Ko sem prišla, joške nabrekle, mleko teče ven. Jaz v jok. Boli, boli, boli. Bolelo je grozno. Neke tablete sem morala jemat, da se maternica skrči. V bistvu mi je ginekolog dal umetne popadke in nisem imela splava, ampak sem dejansko rodila. To je bil porod.« (Del zgodbe o tem, kako je sogovornico njena mama odpeljala v Srbijo. Tam je našla ginekologa, ki je bil pripravljen umetno prekiniti nosečnost, kljub temu, da je sogovornica temu nasprotovala in želela postati mama, ter dejstvu, da je bila noseča že več kot štiri mesece in pol.) Veliko Rominj prav tako ni bilo povsem prepričanih o tem, katere teste so jim med ginekološkimi pregledi opravili. Ginekologinje bi zato morale pogosteje preverjati, ali ženska razume dogajanje, in prilagoditi jezik, da bo vsem ženskam, ki ne govorijo slovensko ali so manj izobražene, bolj razumljiv potek pregleda in njihovo zdravstveno stanje. Sogovornice namreč pogosto niso razumele vseh izrazov, povezanih z reproduktivnim zdravjem, ali pa niso razumele celotnega pomena definicije teh izrazov . Ugotovila sem, da je odnos med ginekologinjo in pacientko izjemno pomemben in bistveno vpliva na odzivanje Rominj na vabila k preventivnim in rednim pregledom. Ginekologinje so za Rominje tudi pomemben vir informacij in oseba, s katero preverijo prepričanja, ki izvirajo v skupnosti. Hkrati Rominje tudi poročajo o diskriminaciji in poniževanjih, ki jih doživljajo znotraj zdravstvenih institucij. »Aja, ko si seksala, pa te ni bolelo?« (Izjava zdravstvene delavke noseči sogovornici med pregledom.) »Kako ste lahko taka? Kako se vam lahko vaš otrok gravža? Da vas ni sram! Kakšna mama ste? Pofukala si se lahko, otroka si lahko rodila, skrbela pa ne boš. Sej tako pa je pri vas!« (Izjava medicinske sestre ženski z novorojenčkom.) V več romskih družinah velja, da mora ženska na poročno noč krvaveti, saj to pomeni, da je to bil njen prvi spolni odnos. Socialna delavka, s katero sem se pogovarjala, mi je povedala: »Ko sem enkrat z njimi govorila o tem, da krvavitev ni nujna, da se ne zgodi vedno, so bile šokirane. Ker to je njihov največji strah. Ker velja prepričanje, da če ženska ne krvavi, potem ni bila nedolžna. In če ni bila nedolžna, v njihovi skupnosti velja za nečisto in je sramota tudi za njeno družino ogromna.« Zaradi varovanja »nedolžnosti« se dekleta večkrat omejuje tudi pri šolskih in izvenšolskih dejavnostih (na primer prepoved treniranja gimnastike, ker bi se med telovadbo lahko pretrgal himen). V nekaterih primerih (ki danes niso več tako pogosti) pa je deklicam tudi prepovedano šolanje, ker jih družina tam ne more nadzorovati in ker tam lahko deklice pridejo v stik s fanti. »Pri nas je tako, da če izgubiš devičnost, je problem, ker se ne moreš poročit. Razen če se dogovoriš s fantom, ki se strinja. In jaz sem se malo ustrašila, ker sem mislila, da sem se udarila. Ker tudi če se udariš, lahko zgubiš nedolžnost in nimaš dokaza za to.« (Izjava sogovornice, ki je pri devetih letih začela krvaveti – menstruacije ni poznala, skrbelo pa jo je, da je »izgubila nedolžnost.«) Z otroškimi in prisilnimi porokami se večina mojih sogovornic ne strinja in to prakso obsoja: to se mi zdi pomembno poudariti, ker pogosto v javnem diskurzu slišimo, da naj bi bil to del romske kulture. Prav tako je to še en primer, kako zelo je pomembno vključevanje romskih žensk v diskurz, saj pogosto upoštevamo le mnenja in stališča moških predstavnikov skupnosti. Položaj Rominj, ki so v Sloveniji zaprosile za mednarodno zaščito O Rominjah, ki so v Sloveniji zaprosile za mednarodno zaščito, bi lahko napisala zelo veliko. Tukaj pa želim poudariti nekaj bistvenih okoliščin. Polnoletne osebe, ki v Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito in niso zaposlene, imajo pravico le do nujne medicinske in nujne zobozdravstvene pomoči. To pomeni, da nimajo dostopa do preventivnih programov, ampak lahko pomoč dobijo le v nujnih primerih. Ena od sogovornic me je opozorila na ironičnost takih pravil, saj imajo dostop do zdravljenja raka, vendar se sprašuje, kako naj vejo, da imajo raka, če nimajo omogočenih rednih (ginekoloških) pregledov, na katerih bi to lahko odkrili. Sogovornice so tudi opozarjale na skupno uporabo stranišč in s tem več okužb. Prav zaradi slabših življenjskih okoliščin si še toliko bolj želijo, da bi imele zagotovljen dostop do zdravstva. Romske družine, ki so živele v azilnem domu, pogosto poročajo o diskriminaciji romske skupnosti znotraj institucije (prav tako so me o tem obvestile tudi nekatere druge strokovne delavke oziroma študentke, ki so bile izvajalke programov v azilnem domu). Sogovornice so pripovedovale o spolnem nasilju, nadlegovanju varnostnikov (»Kako si dobra. Kako dobro zgledaš.«) in fizičnem nasilju varnostnikov predvsem do moških prebivalcev v azilnem domu. »Jaz sem mislila, da je tu Evropa ... Da tu imaš neke pravice, zaščito. Tako kot rečejo – mednarodno zaščito. Kakšno zaščito to imamo? Kdo nas tukaj ščiti? Tukaj nas zaposleni maltretirajo. To se vse zakriva, da se ne vidi. To se vse pometa pod tepih, da se ne bi videlo. Dovolj imam teh laži, verjemi mi. Slabo mi je od tega.« (Komentar sogovornice o položaju v azilnem domu. Dodajam še svoj zaključek iz magistrske naloge (Radešić 2019: 66): »Diskriminacija in nasilje sta bila pomembna razloga, da so se tri sogovornice vrnile v svoje izvorne države, saj niso več zmogle živeti v tako nevzdržnih razmerah. Država pa očitno nima interesa, da bi prosilkam in prosilcem za mednarodno zaščito omogočila večji dostop do zdravstvene oskrbe in poskrbela za varno okolje, v katerem bi prebivalke in prebivalci azilnega doma živeli brez nasilja in brez diskriminacije. Nevzdržne razmere namreč spodbudijo prosilke in prosilce za mednarodno zaščito, da pot nadaljujejo proti državam Evropske unije, severno od Slovenije, ali pa se vrnejo v svoje izvorne države.« V tem članku nikakor nisem zajela vseh pomembnih ugotovitev in vseh zgodb, ki so mi jih sogovornice tako iskreno zaupale in želele, da nanje opozarjam. Upam pa, da mi je uspelo vsaj nekoliko prikazati, kako pomembno je vzpostavljati zaupljive odnose z vsemi uporabnicami in uporabniki socialnega dela, v tem primeru z Rominjami, na katere se tako pogosto pozabi in jih izključuje. Pomanjkljivo razumevanje položaja romske skupnosti sem zaznala tudi v zadnjih mesecih med iskanjem službe. Ena od potencialnih delodajalk me je na primer na razgovoru vprašala, kaj se mi zdi bolj prav – Romom pomagati, ali jih naučiti, da si lahko sami pomagajo. Jasno mi je bilo, da je pričakovala odgovor, da jih je treba naučiti, da si lahko sami pomagajo. Odgovorila pa sem, da ne verjamem v nobenega od ponujenih odgovorov. Verjamem, da imamo socialne delavke priložnost, da ljudem omogočimo izkušnjo spoštovanja (ki jo romska skupnost v stiku z institucijami redko doživi) in z njimi delimo znanje in informacije , ki jih kot strokovne delavke imamo. Zavračam vlogo socialne delavke, ki daje in ljudi uči, da bodo znali »pravilno živeti«. Vzpostavljanje zaupljivega odnosa z ženskami nam omogoči, da pripovedujejo o sebi, in me, socialne delavke, se tako od njih učimo, kako dobro delati in kako prispevati k njihovemu boju za pravičnost in bolj kvalitetno življenje. Namreč, borijo se. Vsakodnevno. Čeprav njihove borbe pogosto ostanejo nevidne tudi socialnim delavkam. Opombe: * Tudi nadalje velja, da govorim o Rominjah iz Mestne občine Ljubljana in hkrati opozarjam, da ne moremo podatkov posploševati na celotno skupnost. ** Temo menstruacije sem raziskovala tudi v diplomskem delu Tabu menstruacije in o tem pisala v 2. številki 3. letnika (maj 2017) časopisa Po moč (Kaj imata skupnega menstruacija in socialno delo?). Viri: Radešić, Laura 2016 'Tabu menstruacije.' Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 2019 'Reproduktivno zdravje Rominj v Mestni občini Ljubljana.' Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Mentor magistrskega dela je bil red. prof. dr. Rajko Muršič.
0 Comments
Oktobra 2019 je Društvo Mozaik v sodelovanju z red. prof. dr. Darjo Zaviršek izdalo priročnik "Romske družine: priročnik za razumevanje etične prakse v socialnem delu in drugih pomagajočih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom". V priročniku lahko najdete veliko zgodb s terena. Ena od Rominj je na primer povedala: "Razočarana sem bila, da socialna delavka iz centra za socialno delo ni prišla k nam domov in preverila, kaj se dogaja z mano. Želim si, da bi naše zgodbe, zgodbe romskih deklic in žensk, socialne delavke jemale resno. Menim, da bi bila primerna rešitev, da bi se socialna delavka pogovorila z mojimi starši in podprla mojo odločitev, da se izobražujem. Sama takrat nisem zbrala poguma, da bi odšla v varno hišo ali kako drugo namestitev, kjer bi lahko uresničila svojo željo po izobraževanju. Vendar pa bi nekomu, ki ima podobno zgodbo kot jaz, svetovala, da to stori, saj je redno obiskovanje šole precej lažje kot izredno. Socialnim delavkam bi sporočila, da naj podpirajo romske deklice in ženske. Želim si, da bi se zavedale, da je Rominjam v romski skupnosti uspeh skoraj onemogočen, same sebe nikoli ne postavijo na prvo mesto, saj so zmeraj v podrejenem položaju." Melisa Gutmann, magistrica socialnega dela, s katero sem leta 2017 opravila intervju, pa o priročniku zapiše: "Na področju dela z Romi, predvsem dela z romskimi ženskami, je še veliko neraziskanega, neizrečenega. Rominje so tiste, ki premnogokrat ostanejo v ozadju družbenega dogajanja. So neopazne, neprepoznavne in neslišane. Na žalost, prepogosto narobe razumljene tudi s strani socialnih delavk in delavcev. Priročnik strokovnjakom približa znanje o delu z Romi, Rominjami in romskimi otroki. Socialno delo z Romi zahteva veliko strnjenih znanj in splošne razgledanosti za lažje razumevanje položaja in situacije, v kateri se je znašla romska družina in skupnost. Romske družine so v veliko primerih narobe razumljene in neprimerno obravnavane, zato je opolnomočenje in širjenje znanja za ravnanje še kako dobrodošlo. Priročnik izpostavi Rominje in Rome kot posameznike, ki v zgodbah pripovedujejo o osebnih izkušnjah. So izvedenci na osnovi lastnih izkušenj, kar daje njihovim zgodbam nov pomen, nam pa nov vpogled v problematiko." Priporočam branje! Klikni za prenos priročnika ali ga preberi spodaj. V nadaljevanju objavljam prispevek, ki je bil oktobra 2017 objavljen na blogu študentk_ov Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - Antroponovičke. Ko sem leta 2011 postala študentka na Fakulteti za socialno delo, sem se za prvo opravljanje prakse odločila za organizacijo, ki je delala z romsko skupnostjo (kar sem ugotovila šele po začetku prakse). Kmalu so me zaposlene spoznale z ljubljansko družino, kjer sem enajstletnemu fantu nudila učno pomoč in podporo. V naslednjih letih sem prakso opravljala še na drugih področjih (delo na področju duševnega zdravja, delo z ljudmi s hendikepom, delo z begunkami in begunci), kljub temu pa sem na prej omenjeni organizaciji ostala kot prostovoljka in kasneje zaposlena.
Med leti dela z romsko skupnostjo sem se ogromno naučila. Začela sem z učenjem o sebi, svojih predsodkih in stereotipih, kasneje pa sem svoje izkušnje in izkušnje, ki so jih z mano delile Rominje in Romi, poskušala postaviti v družbeni kontekst. Eden pomembnejših mejnikov za to, da sem na položaj romske skupnosti začela gledati iz druge perspektive, je bil pogovor z mladim fantom, ki zaradi svojega priimka ni mogel dobiti zaposlitve. Sama sem ga spoznala kot delovnega in odgovornega fanta – pogosto mi je pomagal pri mojem uličnem delu z otroki in marsikdaj bi delavnice brez njegove pomoči težko izpeljala. Bil je še otrok, ko je lokalno prebivalstvo povzročilo medijsko afero, posledice pa danes čutijo tudi odraščajoči otroci in mladi, ki niso bili nikakor odgovorni za dogajanje v preteklosti. To je bil trenutek, ko sem veliko jasneje videla odgovornost medijev in neromskega prebivalstva pri ustvarjanju življenjskih pogojev Romov in Rominj. Skozi leta študija so ljudje, ne glede na moje izkušnje z drugimi področji dela, izkazovali najbolj intenzivne odzive prav na moje delo z Rominjami in Romi. Najbolj pogosta odziva sta bila zgroženost nad tem, da delam s “cigani” (bolj pogosto) in fascinacija ter komplimenti o moji “dobroti in plemenitosti”. V prvih letih me je seveda bolj motila zgroženost ljudi, kjer je običajno v nadaljevanju pogovora prišla na dan tudi čisto odkrita sovražnost, v zadnjem času pa sem več pozornosti začela namenjati drugemu odzivu, ki sem ga na začetku doživljala kot olajšanje (“končno nekdo brez sovražnih občutkov”). Sčasoma sem začela opažati, da se za takim odzivom pogosto skriva prepričanje o tem, da so Romi in Rominje tako zelo “drugačni od nas”. Gre za problematično delitev na “nas” in “njih” ter eksotizacijo skupnosti. Tudi socialne delavke (do katerih imam zaradi njihove izobrazbe višja pričakovanja) lahko včasih slišim reči, da občudujejo tiste, ki lahko delamo z romsko skupnostjo in da so prepričane, da je to izjemno naporno področje dela. Delo je seveda včasih tudi naporno, ampak katero delo pa ni? Ali si zares zaslužimo občudovanje le zato, ker delamo z ljudmi določene etnične pripadnosti? Ali ne gre pri tem pravzaprav za stereotipne predstave o Romih in Rominjah, s katerimi naj bi bilo vzpostavljanje odnosa še posebej naporno in celo nevarno? Čeprav pripisujem veliko odgovornosti za vzdrževanje stereotipov in predsodkov o romski skupnosti medijem, tudi znanost prispeva k ustvarjanju takega diskurza. V knjižnici Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo sem pregledovala literaturo, povezano z romsko skupnostjo, in ugotovila, da veliko literature obravnava Rome in Rominje kot romarsko, eksotično ljudstvo. Domača literatura obravnava predvsem dolenjske in prekmurske Rome. Izjemno malo je antropološke literature na primer o ljubljanskih in mariborskih Romih ter literature, ki bi obravnavala aktualne življenjske realnosti Romov in Rominj v Sloveniji. Antropologija ima priložnost, da vodi od tradicionalnega diskurza in eksotizacije k diskurzu, v katerem je poudarek na večinskem prebivalstvu in njegovi odgovornosti pri ustvarjanju manj ugodnih pogojev, v katerih živijo Romi in Rominje. Raziskovanje kulturnih elementov je vsekakor pomembno, vendar ne smemo pozabiti na tisto, kar je (večkrat bolj kot jezik, glasba itd.) skupno Romom in Rominjam v Sloveniji – to je izkušnja diskriminacije. Potrebne so raziskave odgovornosti večinskega prebivalstva in raziskave, ki bi temeljile na spoznavanju življenjskega sveta Rominj in Romov. Na podlagi etnografskega raziskovanja in analize lahko v znanstveni in javni diskurz vnašamo perspektivo ljudi, ki pogosto ostanejo preslišani, opozarjamo na predsodke, stereotipe in rasizem ter njihove posledice za pripadnice in pripadnike manjšinske skupnosti. Zato spodbujam vse tiste, ki raziskujejo teme, povezane z romsko skupnostjo, da pri svojem delu ne pozabijo na svojo odgovornost pri ustvarjanju diskurza, ki lahko bistveno vpliva na življenja mnogih posameznic in posameznikov. Spodnji prispevek je bil leta 2017 objavljen v časopisu študentk in študentov socialnega dela: Po moč, letnik 3 (2017), št. 2. V vseh letih študija sem se s temo menstruacije le redko srečala in sem, čeprav so nekatere profesorice pričakovale, da bom pisala o drugih temah (o katerih sem imela več znanja in izkušenj), vztrajala pri menstruaciji. Kako da me je ta tema tako prevzela, da sem se proti koncu študija odločila, da bom celo diplomsko nalogo o tem napisala? Enemu od mojih prijateljev se je še neuporabljen vložek tako gnusil, da se ga ni želel niti dotakniti. O tem sem še dneve razmišljala in začela sem se spominjati svoje prve menstruacije, tega, kako so sošolke v osnovni šoli doživljale menstruacijo – nekatere so prikrivale, da jo že imajo, druge obratno. Izmislile smo si tudi tisoč in en izraz za poimenovanje menstruacije (najraje sem imela izraz “red party”). Spomnila sem se, kako sem bila naučena, da moram menstrualne vložke pospraviti in jih ne smem odlagati na vidnih mestih, in razmišljala o tem, zakaj si lahko obrišem nos pred vsemi ljudmi, ko moram pa na stranišče in želim s sabo vzeti vložek, ga pred odhodom spretno izvlečem iz torbice in pospravim v žep, ne da bi to kdo opazil, ali pa kar vzamem celo torbico s sabo. Spomnila sem se sorodnice, ki je po operaciji šepetala, da krvavi, ker ni želela, da njena sinova to slišita. Spomnila sem se prepirov, v katerih je bila moja jeza pogosto zanemarjena z izgovorom, da imam gotovo tako imenovani predmenstrualni sindrom (PMS) in si vse samo domišljam. In kakšna sramota je, ko ženski menstrualna kri premoči oblačila! Postavljati sem si začela vprašanja, kot je recimo, zakaj je v reklamah za vložke namesto krvi predstavljena modra tekočina in zakaj je še vedno sprejemljivo trditi, da je ženska nesposobna za opravljanje določenih del, ker naj bi bila hormonsko neuravnovešena. Ali imajo tudi moški menstruacijo? Zakaj so menstrualni vložki višje obdavčeni kot plenice in drugi primerljivi izdelki? Kljub temu ali morda ravno zato je moje pisanje diplomske naloge pritegnilo kar veliko pozornosti. Predvsem ženske so mi začele posredovati objave, fotografije, članke in videoposnetke o menstruaciji, nekatere so mi sporočile, da se s svojimi prijateljicami veliko več pogovarjajo o menstruaciji, odkar so se z mano pogovarjale o naslovu mojega diplomskega dela (Tabu menstruacije). Kar nekaj je bilo tudi moških prijateljev, ki so mi začeli postavljati vprašanja o menstruaciji. Koga raje vprašati kot osebo, ki trdi, da je treba premagati tabu menstruacije? Po uradnem zagovoru diplome imela sem v Ziferblatu* še eno predstavitev svojega dela, in sicer predvsem z namenom, da bi se o menstruaciji več pogovarjali. Na Facebooku je Ziferblat ustvaril dogodek, ki smo ga enostavno poimenovale Pogovor o menstruaciji. Kar 443 oseb je označilo, da jih dogodek zanima, in 317 oseb je označilo, da se bodo dogodka udeležile. Nekaj moških je dogodek tudi komentiralo. Nekdo je svojega prijatelja povabil na dogodek in mu to obrazložil v komentarju: “Sm mislu, da rabš, glede na to, kakšna tečka si biu zadnje dni.” Za omenjeni dogodek so v sarkastičnem smislu uporabljali izraz “jubilej”, vabili so se med seboj in se spraševali, ali naj s sabo vzamejo tampone. Bilo je še nekaj “vicev”, ki so pravzaprav zabavali samo teh nekaj moških, in ne bi bili zanimivi, če bi jih v članku poskušala obnoviti. Prav vse_i smo bile_i nad odzivom na Facebooku neverjetno presenečene_i in čeprav ni nihče pričakoval, da se bodo vsi potrjeni gostje udeležili dogodka (to niti približno niso bila naša pričakovanja), smo jih zagotovo pričakovale_i več kot 9. V to številko sem všteta tudi jaz. Nad dogodkom nikakor nisem bila razočarana. Bil je dolg in zanimiv pogovor, poleg tega pa smo se dogovorile za nadaljnja srečanja. Tako se je tudi ustanovila Ziferblatova skupina za ženske, v kateri smo se vsakih 14 dni srečevale in se v zaupnem ter spoštljivem krogu novonastalih prijateljstev pogovarjale o vseh mogočih temah. Bila pa sem razočarana nad tem, da se je še vedno ogromno ljudi zmožnih iz menstruacije norčevati, ne pa tudi o tem zares pogovarjati. Vse to je bilo seveda še dodatno potrdilo, da je moja odločitev o temi diplomske naloge zelo primerna. Za mojo diplomo je preko skupne prijateljice izvedela tudi Tatjana Bočaj, diplomirana medicinska sestra, ki je v osnovni šoli poskrbela tudi za mojo informiranost o spolnosti in menstruaciji. Tatjana Bočaj je namreč zaposlena v Zdravstvenem domu Koper in že 22 let na šolah koprske občine poučuje zdravstveno vzgojo, med katero spada tudi spolna vzgoja. Tatjana je (oziroma je bila vsaj v času mojega šolanja) edina vez med učenkami_ci vseh šol; vse_i smo poznale_i našo medicinsko sestro, ki je govorila vse tiste zanimive stvari, o katerih ostale učiteljice niso želele govoriti. Po nekaj izmenjanih e-mailih sem Tatjano povabila na pijačo, kjer naj bi za časopis Po moč z njo naredila intervju. Najino deljenje izkušenj je trajalo tako dolgo, da je za intervju zmanjkalo časa. Kljub temu sem si zapisala nekaj njenih nasvetov za socialne delavke (in druge strokovnjakinje iz podobnih poklicev), ki delajo z otroki in mladimi: • Dobro izhodišče za pogovor o spolnosti in menstruaciji je higiena. Začneš pri umivanju in nadaljuješ na druge teme. • Pri delu z mladimi se je pomembno zavedati oziroma razmišljati o razmerah v družini in starše vključevati v svoje delo. Socialne delavke lahko pri tem dobro izkoristijo svoja znanja dela z družino. • Pri delu na šolah, ko se otroka loči od razreda, je del časa pogosto dobro izkoristiti za individualno delo oziroma pogovor, ki sicer v skupini ni možen; to je primerneje kot zgolj kaznovanje ali reševanje matematičnih nalog. “Z nekaj lepimi besedami”, kot bi rekla Tatjana, lahko otroku ali mladostnici_ku pomagamo in jo/ga poskušamo razumeti. Tudi zaposleni na CSDjih naj vzpostavijo osebni stik z ljudmi izven birokracije. • Pri delu na terenu je smiselno vzpostaviti stike s patronažno službo in sodelovati. Sama bi pri tem dodala, da vidim vlogo socialnih delavk in socialnih delavcev pri delu z otroki in mladostniki v tem, da informirajo, izobražujejo, predvsem pa nudijo socialno in emocionalno podporo pri soočanju s spremembami, ki jih ljudje v času odraščanja doživljamo. Vlogo socialnega dela vidim tudi v tem, da si upa spregovoriti o temah, ki sicer ostanejo nevidne. Skozi leta prakse sem lahko videla, da spolnost in menstruacija pogosto ostaneta tabu, s tem pa ljudje ostanejo sami s svojimi stiskami in strahovi. Socialna delavka ima priložnost, da z ljudmi spregovori in oblikuje prostor, v katerem se bodo njeni sogovorniki in sogovornice počutili varno in si svoje stiske upali deliti z njo. Tu bi predvsem opozorila na delo z ljudmi z ovirami, saj se jih pogosto sploh ne dojema kot spolno aktivne osebe. Razbijanje tabuja menstruacije je pomembno tudi zato, da ženske hitreje poiščejo pomoč v primeru zdravstvenih težav. Še vedno se zaradi občutkov sramu, umazanosti in podobnih prepričanj prepogosto izogibamo rednim in nujnim zdravniškim ginekološkim pregledom, kar lahko bistveno vpliva na zdravje žensk. Po diplomski nalogi povzemam še svoje predloge (Radešić 2016: 59): • Znižanje davka na vložke, saj dostopnost primernih menstrualnih pripomočkov (predvsem vložkov iz naravnih materialov) vpliva na zdravje žensk. • Obvezna vključenost govora o menstruaciji v osnovnih šolah, saj ne moremo zagotoviti, da bodo vse deklice (in dečki) o tem slišali doma. Predhodna informiranost bistveno vpliva na doživetje menarhe in na naslednje menstruacije. • Poskrbeti je treba za informiranost romskih deklic, ki so v Sloveniji še vedno pogosto izključene iz obveznega izobraževanja. To velja tudi za dečke. • Dodatno izobraževanje ginekologov in ginekologinj, ki bi temeljilo na socialnem vidiku. Socialno delo ima lahko vlogo pri tem, saj se zaveda pomembnosti jezika. Ginekologi in ginekologinje bi morali biti občutljivi in usposobljeni tudi za delo z ženskami, ki so preživele spolno nasilje. • Ginekologi in ginekologinje morajo biti občutljivi tudi na transspolne moške in jim zagotoviti dostopnost do ginekoloških storitev ter spoštljivo obravnavo. Če želite prebrati mojo diplomsko nalogo (v kateri lahko med drugim preberete, kaj se zgodi z osebo, ki menstruira v vesolju, nekaj o transspolnosti in menstruaciji, menstrualnem aktivizmu in še čem drugem), jo lahko najdete v katalogu digitaliziranih diplomskih nalog (eGradiva) preko spletne strani FSD. Naslov diplomske naloge je Tabu menstruacije. Namesto zaključka: apparently it is ungraceful of me * Ziferblat je prostor, kjer je zastonj vse, razen časa, ki ga tam preživiš.
Viri: - Radešić, L. (2016), Tabu menstruacije. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. (Diplomsko delo). |
AvtoricaLaura, socialna delavka, etnologinja, kulturna antropologinja, 📷. Kategorije
All
|