Članek je bil objavljen v časopisu Po moč, letnik 6 (2020), št. 2. Ko sem se v prvem letniku študija na Fakulteti za socialno delo odločala, v kateri od organizacij si želim opravljati prakso, si nisem predstavljala, da bo ta odločitev vplivala na naslednjih osem oziroma devet let mojega življenja (in s tem pravzaprav za vedno). Z mentorico na učni bazi sva se dogovorili, da bom obiskovala dečka iz romske družine in mu pomagala pri opravljanju domačih nalog in učenju. Najin odnos se je razvijal in začela sva vzpostavljati zaupanje. Ko sem nekoč prišla ponj, da se skupaj odpraviva v pisarno društva na učno pomoč z ostalimi otroki, mi je povedal, da je žalosten, ker je njegov dedek ponoči babico porinil po stopnicah in je morala na urgenci poiskati medicinsko pomoč. Zdaj, ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da so bili to pomembni trenutki, ki so me opozarjali na položaj ženske v družini in hkrati v družbi. Sčasoma sem kljub veselju do dela z otroki začela svojo pozornost posvečati tudi odnosu z ženskami, ki so me sprejemale v svoje domove, mi zaupale svoje zgodbe in hkrati izkazale veliko skrbi tudi zame in za moje počutje. Kmalu sem opazila, da so bile prav ženske tiste, ki so najpogosteje skrbele za zdravje svojih otrok, partnerjev, staršev in drugih članic in članov družine, a same redko opravljale preventivne preglede, pogosto pa tudi zavračale preglede, ko so se pojavile zdravstvene težave. Med magistrskim študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, sem se v magistrski nalogi posvetila reproduktivnemu zdravju Rominj, saj sem med pregledovanjem socialnodelavske in antropološke literature ter medijskih vsebin opazila, da romske ženske v Sloveniji pogosto ostanejo spregledane tako v raziskavah kot javnem diskurzu. To pomeni, da slabše poznamo njihove življenjske okoliščine in posledično med drugim težko načrtujemo primerne programe in storitve. Med raziskovanjem sem se pogovarjala s socialno delavko, ki je več let delala z romsko skupnostjo, in devetimi Rominjami, ki so v času opravljanja intervjujev živele v Mestni občini Ljubljana*. Med njimi so bile štiri, ki so v Sloveniji zaprosile za mednarodno zaščito. Tudi te Rominje sem želela vključiti, saj so to ženske, ki so v še posebej ranljivem položaju. Zanimalo me je, kakšen odnos so Rominje imele do menstruacije**, kakšne izkušnje so imele ob prvi menstruaciji (menarhi), odnos skupnosti do ženske, ki ima menstruacijo, izkušnje z ginekološkimi pregledi, načini preprečevanja neželenih nosečnosti in družbena pričakovanja, ki predvidevajo spolno vzdržnost do poroke. Med analizo podatkov nisem bila omejena le na teme, ki sem jih pred raziskovanjem izpostavila, ampak sem pozornost posvetila tudi temam, ki so jih moje sogovornice same izpostavljale. Med temi so bile na primer nasilje in položaj romske skupnosti v azilnem domu. Poskusila bom strniti in predstaviti nekaj najpomembnejših ugotovitev svojega raziskovanja, podrobneje pa ugotovitve lahko preberete v magistrski nalogi (Radešić 2019). O reproduktivnem zdravjuEna od pomembnejših ugotovitev mojega raziskovanja je bila, da se veliko Rominj redko udeležuje preventivnih pregledov. Pogosteje stik z medicinskim osebjem vzpostavijo po nastanku zdravstvenih težav ali pojavu motečih simptomov. Razlogi za to so različni. Nekatere nimajo zdravstvenega zavarovanja, druge se izogibajo institucij zaradi izkušenj diskriminacije in nasilja, veliko pa jih tudi ne pozna preventivnih programov (kot sta na primer Zora in Dora) in njihovega vpliva na zdravje. Redke Rominje uporabljajo kontracepcijo. Za to obstaja več razlogov. V nekaterih skupnostih obstaja prepričanje, da kontracepcija povzroča neplodnost (pa tudi, če bi šlo za uporabo kondoma), nekatere ženske ne želijo v svoje telo vnašati hormonov, drugim uporabe kontracepcijskih sredstev partnerji ne dovolijo. Kljub temu, da so kondomi edino kontracepcijsko sredstvo, ki poleg preprečevanja nosečnosti zagotavlja zaščito pred spolno prenosljivimi okužbami, so prav kondomi najredkeje uporabljeno kontracepcijsko sredstvo. Moškim v skupnosti uporaba kondoma pogosto predstavlja sramoto, trdijo tudi, da je občutek med spolnim odnosom s kondomom drugačen (kar pogosto trdijo tudi neromski moški). Tudi žensk pogosto spolno prenosljive okužbe niso skrbele, ampak kontracepcijska sredstva dojemajo kot zaščito pred nosečnostjo. Kot primer pomanjkljivega vključevanja Rominj v diskurz o njihovem zdravju lahko navedem dogodek na konferenci »Ženske Rominje – od deklištva do starševstva« iz leta 2015, kjer je nekdo v občinstvu postavil vprašanje o uporabi kondomov v romski skupnosti. Na odru so bili prepoznavni predstavniki romske skupnosti, ki so se temu vprašanju smejali in povedali, da Romi tega ne uporabljajo. »Enkrat sem uporabila kondom. Meni je iskreno ... ne da mi je vseeno, ampak raje vidim, da to uporabim, kot da sem potem noseča. Prvič, ko sva midva to uporabila, je rekel, da dam jaz gor kondom. Jaz nisem znala, to so nam v šoli enkrat pokazali, ampak to tako na hitrco, niso v nulo razložili, tako da ga nisem znala dat. Potem ga je on kao neki, pa je reku, da ni to ta občutek in ga je dal dol. Tako da takrat sem ga prvič probala. Po tem sem samo še enkrat ga uporabila in to je bilo to.« (Izjava ene od sogovornic o uporabi kondomov.) Posebej moram poudariti, da je številnim Rominjam v praksi onemogočena uveljavitev pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. S tem mislim na prej omenjene prepovedi partnerjev o uporabi kontracepcijskih sredstev, pa tudi na (s strani partnerja ali družine) prepovedane umetne prekinitve nosečnosti ali obratno – zahteve po prekinitvah nosečnosti takrat, ko si ženska tega ne želi. »Škoda, ker se ne spomnim imena tega drugega ginekologa, ker bi ti pustila, da ga objaviš, ker je bil res grozen. Sem prišla tam, je opravil pregled. Zelo je bil grob. Sem se usedla na tak starinski ginekološki stol. V kikli. Spodnjice sem morala dat dol, kar mi je bilo grozno. Pretipal mi je trebuh, bil je zelo zelo grob med tem. Je rekel, da sem noseča in da bomo opravili splav. Mami je vprašala, kaj bom naredila. Sem rekla, da nočem splava. Je rekla, da v redu. Da me bo samo še enkrat pregledal. Sem šla noter, mi je dal uspavalo in sem v sekundi zaspala. Sem se upirala, je vedel, da se upiram, da nočem. Tako da je verjetno kaj močnejšega dal, da sem takoj zaspala. V bistvu se spomnim samo to, da je dal obe roki notr in potem se ne spomnim več. Sem se zbudila, pod mano je bila taka kovinska posodica, polna krvi. Sem samo rekla: »Kje je moj otrok?« So me itak samo zvlekli ven in domov k teti. Ko sem prišla, joške nabrekle, mleko teče ven. Jaz v jok. Boli, boli, boli. Bolelo je grozno. Neke tablete sem morala jemat, da se maternica skrči. V bistvu mi je ginekolog dal umetne popadke in nisem imela splava, ampak sem dejansko rodila. To je bil porod.« (Del zgodbe o tem, kako je sogovornico njena mama odpeljala v Srbijo. Tam je našla ginekologa, ki je bil pripravljen umetno prekiniti nosečnost, kljub temu, da je sogovornica temu nasprotovala in želela postati mama, ter dejstvu, da je bila noseča že več kot štiri mesece in pol.) Veliko Rominj prav tako ni bilo povsem prepričanih o tem, katere teste so jim med ginekološkimi pregledi opravili. Ginekologinje bi zato morale pogosteje preverjati, ali ženska razume dogajanje, in prilagoditi jezik, da bo vsem ženskam, ki ne govorijo slovensko ali so manj izobražene, bolj razumljiv potek pregleda in njihovo zdravstveno stanje. Sogovornice namreč pogosto niso razumele vseh izrazov, povezanih z reproduktivnim zdravjem, ali pa niso razumele celotnega pomena definicije teh izrazov . Ugotovila sem, da je odnos med ginekologinjo in pacientko izjemno pomemben in bistveno vpliva na odzivanje Rominj na vabila k preventivnim in rednim pregledom. Ginekologinje so za Rominje tudi pomemben vir informacij in oseba, s katero preverijo prepričanja, ki izvirajo v skupnosti. Hkrati Rominje tudi poročajo o diskriminaciji in poniževanjih, ki jih doživljajo znotraj zdravstvenih institucij. »Aja, ko si seksala, pa te ni bolelo?« (Izjava zdravstvene delavke noseči sogovornici med pregledom.) »Kako ste lahko taka? Kako se vam lahko vaš otrok gravža? Da vas ni sram! Kakšna mama ste? Pofukala si se lahko, otroka si lahko rodila, skrbela pa ne boš. Sej tako pa je pri vas!« (Izjava medicinske sestre ženski z novorojenčkom.) V več romskih družinah velja, da mora ženska na poročno noč krvaveti, saj to pomeni, da je to bil njen prvi spolni odnos. Socialna delavka, s katero sem se pogovarjala, mi je povedala: »Ko sem enkrat z njimi govorila o tem, da krvavitev ni nujna, da se ne zgodi vedno, so bile šokirane. Ker to je njihov največji strah. Ker velja prepričanje, da če ženska ne krvavi, potem ni bila nedolžna. In če ni bila nedolžna, v njihovi skupnosti velja za nečisto in je sramota tudi za njeno družino ogromna.« Zaradi varovanja »nedolžnosti« se dekleta večkrat omejuje tudi pri šolskih in izvenšolskih dejavnostih (na primer prepoved treniranja gimnastike, ker bi se med telovadbo lahko pretrgal himen). V nekaterih primerih (ki danes niso več tako pogosti) pa je deklicam tudi prepovedano šolanje, ker jih družina tam ne more nadzorovati in ker tam lahko deklice pridejo v stik s fanti. »Pri nas je tako, da če izgubiš devičnost, je problem, ker se ne moreš poročit. Razen če se dogovoriš s fantom, ki se strinja. In jaz sem se malo ustrašila, ker sem mislila, da sem se udarila. Ker tudi če se udariš, lahko zgubiš nedolžnost in nimaš dokaza za to.« (Izjava sogovornice, ki je pri devetih letih začela krvaveti – menstruacije ni poznala, skrbelo pa jo je, da je »izgubila nedolžnost.«) Z otroškimi in prisilnimi porokami se večina mojih sogovornic ne strinja in to prakso obsoja: to se mi zdi pomembno poudariti, ker pogosto v javnem diskurzu slišimo, da naj bi bil to del romske kulture. Prav tako je to še en primer, kako zelo je pomembno vključevanje romskih žensk v diskurz, saj pogosto upoštevamo le mnenja in stališča moških predstavnikov skupnosti. Položaj Rominj, ki so v Sloveniji zaprosile za mednarodno zaščito O Rominjah, ki so v Sloveniji zaprosile za mednarodno zaščito, bi lahko napisala zelo veliko. Tukaj pa želim poudariti nekaj bistvenih okoliščin. Polnoletne osebe, ki v Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito in niso zaposlene, imajo pravico le do nujne medicinske in nujne zobozdravstvene pomoči. To pomeni, da nimajo dostopa do preventivnih programov, ampak lahko pomoč dobijo le v nujnih primerih. Ena od sogovornic me je opozorila na ironičnost takih pravil, saj imajo dostop do zdravljenja raka, vendar se sprašuje, kako naj vejo, da imajo raka, če nimajo omogočenih rednih (ginekoloških) pregledov, na katerih bi to lahko odkrili. Sogovornice so tudi opozarjale na skupno uporabo stranišč in s tem več okužb. Prav zaradi slabših življenjskih okoliščin si še toliko bolj želijo, da bi imele zagotovljen dostop do zdravstva. Romske družine, ki so živele v azilnem domu, pogosto poročajo o diskriminaciji romske skupnosti znotraj institucije (prav tako so me o tem obvestile tudi nekatere druge strokovne delavke oziroma študentke, ki so bile izvajalke programov v azilnem domu). Sogovornice so pripovedovale o spolnem nasilju, nadlegovanju varnostnikov (»Kako si dobra. Kako dobro zgledaš.«) in fizičnem nasilju varnostnikov predvsem do moških prebivalcev v azilnem domu. »Jaz sem mislila, da je tu Evropa ... Da tu imaš neke pravice, zaščito. Tako kot rečejo – mednarodno zaščito. Kakšno zaščito to imamo? Kdo nas tukaj ščiti? Tukaj nas zaposleni maltretirajo. To se vse zakriva, da se ne vidi. To se vse pometa pod tepih, da se ne bi videlo. Dovolj imam teh laži, verjemi mi. Slabo mi je od tega.« (Komentar sogovornice o položaju v azilnem domu. Dodajam še svoj zaključek iz magistrske naloge (Radešić 2019: 66): »Diskriminacija in nasilje sta bila pomembna razloga, da so se tri sogovornice vrnile v svoje izvorne države, saj niso več zmogle živeti v tako nevzdržnih razmerah. Država pa očitno nima interesa, da bi prosilkam in prosilcem za mednarodno zaščito omogočila večji dostop do zdravstvene oskrbe in poskrbela za varno okolje, v katerem bi prebivalke in prebivalci azilnega doma živeli brez nasilja in brez diskriminacije. Nevzdržne razmere namreč spodbudijo prosilke in prosilce za mednarodno zaščito, da pot nadaljujejo proti državam Evropske unije, severno od Slovenije, ali pa se vrnejo v svoje izvorne države.« V tem članku nikakor nisem zajela vseh pomembnih ugotovitev in vseh zgodb, ki so mi jih sogovornice tako iskreno zaupale in želele, da nanje opozarjam. Upam pa, da mi je uspelo vsaj nekoliko prikazati, kako pomembno je vzpostavljati zaupljive odnose z vsemi uporabnicami in uporabniki socialnega dela, v tem primeru z Rominjami, na katere se tako pogosto pozabi in jih izključuje. Pomanjkljivo razumevanje položaja romske skupnosti sem zaznala tudi v zadnjih mesecih med iskanjem službe. Ena od potencialnih delodajalk me je na primer na razgovoru vprašala, kaj se mi zdi bolj prav – Romom pomagati, ali jih naučiti, da si lahko sami pomagajo. Jasno mi je bilo, da je pričakovala odgovor, da jih je treba naučiti, da si lahko sami pomagajo. Odgovorila pa sem, da ne verjamem v nobenega od ponujenih odgovorov. Verjamem, da imamo socialne delavke priložnost, da ljudem omogočimo izkušnjo spoštovanja (ki jo romska skupnost v stiku z institucijami redko doživi) in z njimi delimo znanje in informacije , ki jih kot strokovne delavke imamo. Zavračam vlogo socialne delavke, ki daje in ljudi uči, da bodo znali »pravilno živeti«. Vzpostavljanje zaupljivega odnosa z ženskami nam omogoči, da pripovedujejo o sebi, in me, socialne delavke, se tako od njih učimo, kako dobro delati in kako prispevati k njihovemu boju za pravičnost in bolj kvalitetno življenje. Namreč, borijo se. Vsakodnevno. Čeprav njihove borbe pogosto ostanejo nevidne tudi socialnim delavkam. Opombe: * Tudi nadalje velja, da govorim o Rominjah iz Mestne občine Ljubljana in hkrati opozarjam, da ne moremo podatkov posploševati na celotno skupnost. ** Temo menstruacije sem raziskovala tudi v diplomskem delu Tabu menstruacije in o tem pisala v 2. številki 3. letnika (maj 2017) časopisa Po moč (Kaj imata skupnega menstruacija in socialno delo?). Viri: Radešić, Laura 2016 'Tabu menstruacije.' Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 2019 'Reproduktivno zdravje Rominj v Mestni občini Ljubljana.' Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Mentor magistrskega dela je bil red. prof. dr. Rajko Muršič.
0 Comments
Your comment will be posted after it is approved.
Leave a Reply. |
AvtoricaLaura, socialna delavka, etnologinja, kulturna antropologinja, 📷. Kategorije
All
|