Članek je bil objavljen v časopisu Po moč, letnik 6 (2020), št. 2. Ko sem se v prvem letniku študija na Fakulteti za socialno delo odločala, v kateri od organizacij si želim opravljati prakso, si nisem predstavljala, da bo ta odločitev vplivala na naslednjih osem oziroma devet let mojega življenja (in s tem pravzaprav za vedno). Z mentorico na učni bazi sva se dogovorili, da bom obiskovala dečka iz romske družine in mu pomagala pri opravljanju domačih nalog in učenju. Najin odnos se je razvijal in začela sva vzpostavljati zaupanje. Ko sem nekoč prišla ponj, da se skupaj odpraviva v pisarno društva na učno pomoč z ostalimi otroki, mi je povedal, da je žalosten, ker je njegov dedek ponoči babico porinil po stopnicah in je morala na urgenci poiskati medicinsko pomoč. Zdaj, ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da so bili to pomembni trenutki, ki so me opozarjali na položaj ženske v družini in hkrati v družbi. Sčasoma sem kljub veselju do dela z otroki začela svojo pozornost posvečati tudi odnosu z ženskami, ki so me sprejemale v svoje domove, mi zaupale svoje zgodbe in hkrati izkazale veliko skrbi tudi zame in za moje počutje. Kmalu sem opazila, da so bile prav ženske tiste, ki so najpogosteje skrbele za zdravje svojih otrok, partnerjev, staršev in drugih članic in članov družine, a same redko opravljale preventivne preglede, pogosto pa tudi zavračale preglede, ko so se pojavile zdravstvene težave. Med magistrskim študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, sem se v magistrski nalogi posvetila reproduktivnemu zdravju Rominj, saj sem med pregledovanjem socialnodelavske in antropološke literature ter medijskih vsebin opazila, da romske ženske v Sloveniji pogosto ostanejo spregledane tako v raziskavah kot javnem diskurzu. To pomeni, da slabše poznamo njihove življenjske okoliščine in posledično med drugim težko načrtujemo primerne programe in storitve. Med raziskovanjem sem se pogovarjala s socialno delavko, ki je več let delala z romsko skupnostjo, in devetimi Rominjami, ki so v času opravljanja intervjujev živele v Mestni občini Ljubljana*. Med njimi so bile štiri, ki so v Sloveniji zaprosile za mednarodno zaščito. Tudi te Rominje sem želela vključiti, saj so to ženske, ki so v še posebej ranljivem položaju. Zanimalo me je, kakšen odnos so Rominje imele do menstruacije**, kakšne izkušnje so imele ob prvi menstruaciji (menarhi), odnos skupnosti do ženske, ki ima menstruacijo, izkušnje z ginekološkimi pregledi, načini preprečevanja neželenih nosečnosti in družbena pričakovanja, ki predvidevajo spolno vzdržnost do poroke. Med analizo podatkov nisem bila omejena le na teme, ki sem jih pred raziskovanjem izpostavila, ampak sem pozornost posvetila tudi temam, ki so jih moje sogovornice same izpostavljale. Med temi so bile na primer nasilje in položaj romske skupnosti v azilnem domu. Poskusila bom strniti in predstaviti nekaj najpomembnejših ugotovitev svojega raziskovanja, podrobneje pa ugotovitve lahko preberete v magistrski nalogi (Radešić 2019). O reproduktivnem zdravjuEna od pomembnejših ugotovitev mojega raziskovanja je bila, da se veliko Rominj redko udeležuje preventivnih pregledov. Pogosteje stik z medicinskim osebjem vzpostavijo po nastanku zdravstvenih težav ali pojavu motečih simptomov. Razlogi za to so različni. Nekatere nimajo zdravstvenega zavarovanja, druge se izogibajo institucij zaradi izkušenj diskriminacije in nasilja, veliko pa jih tudi ne pozna preventivnih programov (kot sta na primer Zora in Dora) in njihovega vpliva na zdravje. Redke Rominje uporabljajo kontracepcijo. Za to obstaja več razlogov. V nekaterih skupnostih obstaja prepričanje, da kontracepcija povzroča neplodnost (pa tudi, če bi šlo za uporabo kondoma), nekatere ženske ne želijo v svoje telo vnašati hormonov, drugim uporabe kontracepcijskih sredstev partnerji ne dovolijo. Kljub temu, da so kondomi edino kontracepcijsko sredstvo, ki poleg preprečevanja nosečnosti zagotavlja zaščito pred spolno prenosljivimi okužbami, so prav kondomi najredkeje uporabljeno kontracepcijsko sredstvo. Moškim v skupnosti uporaba kondoma pogosto predstavlja sramoto, trdijo tudi, da je občutek med spolnim odnosom s kondomom drugačen (kar pogosto trdijo tudi neromski moški). Tudi žensk pogosto spolno prenosljive okužbe niso skrbele, ampak kontracepcijska sredstva dojemajo kot zaščito pred nosečnostjo. Kot primer pomanjkljivega vključevanja Rominj v diskurz o njihovem zdravju lahko navedem dogodek na konferenci »Ženske Rominje – od deklištva do starševstva« iz leta 2015, kjer je nekdo v občinstvu postavil vprašanje o uporabi kondomov v romski skupnosti. Na odru so bili prepoznavni predstavniki romske skupnosti, ki so se temu vprašanju smejali in povedali, da Romi tega ne uporabljajo. »Enkrat sem uporabila kondom. Meni je iskreno ... ne da mi je vseeno, ampak raje vidim, da to uporabim, kot da sem potem noseča. Prvič, ko sva midva to uporabila, je rekel, da dam jaz gor kondom. Jaz nisem znala, to so nam v šoli enkrat pokazali, ampak to tako na hitrco, niso v nulo razložili, tako da ga nisem znala dat. Potem ga je on kao neki, pa je reku, da ni to ta občutek in ga je dal dol. Tako da takrat sem ga prvič probala. Po tem sem samo še enkrat ga uporabila in to je bilo to.« (Izjava ene od sogovornic o uporabi kondomov.) Posebej moram poudariti, da je številnim Rominjam v praksi onemogočena uveljavitev pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. S tem mislim na prej omenjene prepovedi partnerjev o uporabi kontracepcijskih sredstev, pa tudi na (s strani partnerja ali družine) prepovedane umetne prekinitve nosečnosti ali obratno – zahteve po prekinitvah nosečnosti takrat, ko si ženska tega ne želi. »Škoda, ker se ne spomnim imena tega drugega ginekologa, ker bi ti pustila, da ga objaviš, ker je bil res grozen. Sem prišla tam, je opravil pregled. Zelo je bil grob. Sem se usedla na tak starinski ginekološki stol. V kikli. Spodnjice sem morala dat dol, kar mi je bilo grozno. Pretipal mi je trebuh, bil je zelo zelo grob med tem. Je rekel, da sem noseča in da bomo opravili splav. Mami je vprašala, kaj bom naredila. Sem rekla, da nočem splava. Je rekla, da v redu. Da me bo samo še enkrat pregledal. Sem šla noter, mi je dal uspavalo in sem v sekundi zaspala. Sem se upirala, je vedel, da se upiram, da nočem. Tako da je verjetno kaj močnejšega dal, da sem takoj zaspala. V bistvu se spomnim samo to, da je dal obe roki notr in potem se ne spomnim več. Sem se zbudila, pod mano je bila taka kovinska posodica, polna krvi. Sem samo rekla: »Kje je moj otrok?« So me itak samo zvlekli ven in domov k teti. Ko sem prišla, joške nabrekle, mleko teče ven. Jaz v jok. Boli, boli, boli. Bolelo je grozno. Neke tablete sem morala jemat, da se maternica skrči. V bistvu mi je ginekolog dal umetne popadke in nisem imela splava, ampak sem dejansko rodila. To je bil porod.« (Del zgodbe o tem, kako je sogovornico njena mama odpeljala v Srbijo. Tam je našla ginekologa, ki je bil pripravljen umetno prekiniti nosečnost, kljub temu, da je sogovornica temu nasprotovala in želela postati mama, ter dejstvu, da je bila noseča že več kot štiri mesece in pol.) Veliko Rominj prav tako ni bilo povsem prepričanih o tem, katere teste so jim med ginekološkimi pregledi opravili. Ginekologinje bi zato morale pogosteje preverjati, ali ženska razume dogajanje, in prilagoditi jezik, da bo vsem ženskam, ki ne govorijo slovensko ali so manj izobražene, bolj razumljiv potek pregleda in njihovo zdravstveno stanje. Sogovornice namreč pogosto niso razumele vseh izrazov, povezanih z reproduktivnim zdravjem, ali pa niso razumele celotnega pomena definicije teh izrazov . Ugotovila sem, da je odnos med ginekologinjo in pacientko izjemno pomemben in bistveno vpliva na odzivanje Rominj na vabila k preventivnim in rednim pregledom. Ginekologinje so za Rominje tudi pomemben vir informacij in oseba, s katero preverijo prepričanja, ki izvirajo v skupnosti. Hkrati Rominje tudi poročajo o diskriminaciji in poniževanjih, ki jih doživljajo znotraj zdravstvenih institucij. »Aja, ko si seksala, pa te ni bolelo?« (Izjava zdravstvene delavke noseči sogovornici med pregledom.) »Kako ste lahko taka? Kako se vam lahko vaš otrok gravža? Da vas ni sram! Kakšna mama ste? Pofukala si se lahko, otroka si lahko rodila, skrbela pa ne boš. Sej tako pa je pri vas!« (Izjava medicinske sestre ženski z novorojenčkom.) V več romskih družinah velja, da mora ženska na poročno noč krvaveti, saj to pomeni, da je to bil njen prvi spolni odnos. Socialna delavka, s katero sem se pogovarjala, mi je povedala: »Ko sem enkrat z njimi govorila o tem, da krvavitev ni nujna, da se ne zgodi vedno, so bile šokirane. Ker to je njihov največji strah. Ker velja prepričanje, da če ženska ne krvavi, potem ni bila nedolžna. In če ni bila nedolžna, v njihovi skupnosti velja za nečisto in je sramota tudi za njeno družino ogromna.« Zaradi varovanja »nedolžnosti« se dekleta večkrat omejuje tudi pri šolskih in izvenšolskih dejavnostih (na primer prepoved treniranja gimnastike, ker bi se med telovadbo lahko pretrgal himen). V nekaterih primerih (ki danes niso več tako pogosti) pa je deklicam tudi prepovedano šolanje, ker jih družina tam ne more nadzorovati in ker tam lahko deklice pridejo v stik s fanti. »Pri nas je tako, da če izgubiš devičnost, je problem, ker se ne moreš poročit. Razen če se dogovoriš s fantom, ki se strinja. In jaz sem se malo ustrašila, ker sem mislila, da sem se udarila. Ker tudi če se udariš, lahko zgubiš nedolžnost in nimaš dokaza za to.« (Izjava sogovornice, ki je pri devetih letih začela krvaveti – menstruacije ni poznala, skrbelo pa jo je, da je »izgubila nedolžnost.«) Z otroškimi in prisilnimi porokami se večina mojih sogovornic ne strinja in to prakso obsoja: to se mi zdi pomembno poudariti, ker pogosto v javnem diskurzu slišimo, da naj bi bil to del romske kulture. Prav tako je to še en primer, kako zelo je pomembno vključevanje romskih žensk v diskurz, saj pogosto upoštevamo le mnenja in stališča moških predstavnikov skupnosti. Položaj Rominj, ki so v Sloveniji zaprosile za mednarodno zaščito O Rominjah, ki so v Sloveniji zaprosile za mednarodno zaščito, bi lahko napisala zelo veliko. Tukaj pa želim poudariti nekaj bistvenih okoliščin. Polnoletne osebe, ki v Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito in niso zaposlene, imajo pravico le do nujne medicinske in nujne zobozdravstvene pomoči. To pomeni, da nimajo dostopa do preventivnih programov, ampak lahko pomoč dobijo le v nujnih primerih. Ena od sogovornic me je opozorila na ironičnost takih pravil, saj imajo dostop do zdravljenja raka, vendar se sprašuje, kako naj vejo, da imajo raka, če nimajo omogočenih rednih (ginekoloških) pregledov, na katerih bi to lahko odkrili. Sogovornice so tudi opozarjale na skupno uporabo stranišč in s tem več okužb. Prav zaradi slabših življenjskih okoliščin si še toliko bolj želijo, da bi imele zagotovljen dostop do zdravstva. Romske družine, ki so živele v azilnem domu, pogosto poročajo o diskriminaciji romske skupnosti znotraj institucije (prav tako so me o tem obvestile tudi nekatere druge strokovne delavke oziroma študentke, ki so bile izvajalke programov v azilnem domu). Sogovornice so pripovedovale o spolnem nasilju, nadlegovanju varnostnikov (»Kako si dobra. Kako dobro zgledaš.«) in fizičnem nasilju varnostnikov predvsem do moških prebivalcev v azilnem domu. »Jaz sem mislila, da je tu Evropa ... Da tu imaš neke pravice, zaščito. Tako kot rečejo – mednarodno zaščito. Kakšno zaščito to imamo? Kdo nas tukaj ščiti? Tukaj nas zaposleni maltretirajo. To se vse zakriva, da se ne vidi. To se vse pometa pod tepih, da se ne bi videlo. Dovolj imam teh laži, verjemi mi. Slabo mi je od tega.« (Komentar sogovornice o položaju v azilnem domu. Dodajam še svoj zaključek iz magistrske naloge (Radešić 2019: 66): »Diskriminacija in nasilje sta bila pomembna razloga, da so se tri sogovornice vrnile v svoje izvorne države, saj niso več zmogle živeti v tako nevzdržnih razmerah. Država pa očitno nima interesa, da bi prosilkam in prosilcem za mednarodno zaščito omogočila večji dostop do zdravstvene oskrbe in poskrbela za varno okolje, v katerem bi prebivalke in prebivalci azilnega doma živeli brez nasilja in brez diskriminacije. Nevzdržne razmere namreč spodbudijo prosilke in prosilce za mednarodno zaščito, da pot nadaljujejo proti državam Evropske unije, severno od Slovenije, ali pa se vrnejo v svoje izvorne države.« V tem članku nikakor nisem zajela vseh pomembnih ugotovitev in vseh zgodb, ki so mi jih sogovornice tako iskreno zaupale in želele, da nanje opozarjam. Upam pa, da mi je uspelo vsaj nekoliko prikazati, kako pomembno je vzpostavljati zaupljive odnose z vsemi uporabnicami in uporabniki socialnega dela, v tem primeru z Rominjami, na katere se tako pogosto pozabi in jih izključuje. Pomanjkljivo razumevanje položaja romske skupnosti sem zaznala tudi v zadnjih mesecih med iskanjem službe. Ena od potencialnih delodajalk me je na primer na razgovoru vprašala, kaj se mi zdi bolj prav – Romom pomagati, ali jih naučiti, da si lahko sami pomagajo. Jasno mi je bilo, da je pričakovala odgovor, da jih je treba naučiti, da si lahko sami pomagajo. Odgovorila pa sem, da ne verjamem v nobenega od ponujenih odgovorov. Verjamem, da imamo socialne delavke priložnost, da ljudem omogočimo izkušnjo spoštovanja (ki jo romska skupnost v stiku z institucijami redko doživi) in z njimi delimo znanje in informacije , ki jih kot strokovne delavke imamo. Zavračam vlogo socialne delavke, ki daje in ljudi uči, da bodo znali »pravilno živeti«. Vzpostavljanje zaupljivega odnosa z ženskami nam omogoči, da pripovedujejo o sebi, in me, socialne delavke, se tako od njih učimo, kako dobro delati in kako prispevati k njihovemu boju za pravičnost in bolj kvalitetno življenje. Namreč, borijo se. Vsakodnevno. Čeprav njihove borbe pogosto ostanejo nevidne tudi socialnim delavkam. Opombe: * Tudi nadalje velja, da govorim o Rominjah iz Mestne občine Ljubljana in hkrati opozarjam, da ne moremo podatkov posploševati na celotno skupnost. ** Temo menstruacije sem raziskovala tudi v diplomskem delu Tabu menstruacije in o tem pisala v 2. številki 3. letnika (maj 2017) časopisa Po moč (Kaj imata skupnega menstruacija in socialno delo?). Viri: Radešić, Laura 2016 'Tabu menstruacije.' Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. 2019 'Reproduktivno zdravje Rominj v Mestni občini Ljubljana.' Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Mentor magistrskega dela je bil red. prof. dr. Rajko Muršič.
0 Comments
Tjaša je diplomirala na Fakulteti za socialno delo z delom Endometrioza: vloga socialnega dela. Je študentka magistrskega programa Etnologija in kulturna antropologija ter Andragogika na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in ena izmed ustanoviteljic Društva Endozavest. To je bil eden od razlogov, zakaj sem z njo želela opraviti intervju. Endometrioza je namreč bolezen, o kateri tudi sama še nekaj mesecev nazaj nisem vedela ničesar, kljub temu, da lahko bistveno vpliva na življenje marsikatere ženske. Začniva kar z vprašanjem, kako je nastalo Društvo Endozavest. Društvo Endozavest je nastalo marca 2016. Marec je namreč mesec ozaveščanja o endometriozi in v ta namen se je takrat tudi organiziralo prvo neformalno srečanje za ženske z endometriozo. Že na prvem srečanju smo vedele, da si želimo sprememb na tem področju in s skupnimi močmi smo oblikovale naše društvo, ki smo ga poimenovale Endozavest. Ime društva izhaja iz besed endometrioza in ozaveščanje, kar je tudi namen društva – ozaveščanje žensk z endometriozo, njihovih svojcev in navsezadnje širše javnosti. Z dejavnostmi pa želimo tudi nuditi podporo in informacije v dostopnem jeziku. Kaj pravzaprav je endometrioza? Endometrioza je ena izmed najpogostejših bolezni za katero zbolijo ženske v rodnem obdobju. Kljub temu, da zanjo zboli vsaka deseta ženska, kar pomeni 176 milijonov žensk na svetu oziroma 30 do 40 tisoč žensk v Sloveniji, je bolezen zelo nepoznana. Na kratko in preprosto: gre za pojav tkiva maternične sluznice zunaj maternice. Najpogosteje se to tkivo pojavi na organih v mali medenici, predvsem na rodilih – na jajčnikih, jajcevodih, materničnih vezeh, v Douglasovem prostoru; razširi se lahko tudi na sosednje organe v mali medenici - na mehur, sečevod in črevesje. V nekaterih primerih se lahko pojavi tudi na pljučih, možganih in nogah. Najpogostejši simptomi bolezni so kronična medenična bolečina, boleča menstruacija, boleči spolni odnosi in neplodnost. Simptomi pa se razlikujejo glede na obliko endometrioze in od posameznice do posameznice. Je zelo individualna bolezen. Lahko poteka tudi popolnoma brez simptomov. Diagnosticira in dokončno potrdi se jo lahko le z laparoskopsko operacijo. Kako torej ženska lahko ve, da njena bolečina ni "običajna bolečina" in da je smiseln obisk pri ginekologinji? Veliko žensk misli, da so njihove menstrualne bolečine nekaj čisto običajnega. Bolečino definirajo kot »naravno«, »običajno«. Prav tako velikokrat slišimo ob bolečinah nasvete, da bodo te bolečine po porodu minile oziroma da menstruacija mora boleti. To nikakor ni res. Iz teh razlogov ženske pogosto ne poiščejo pomoči. Ker se o menstruaciji ne pogovarjamo veliko, ne dobimo primerjalne izkušnje z drugimi ženskami. Poleg tega tudi ginekologinje in ginekologi ne sprašujejo veliko o menstrualnih bolečinah, ampak se večinoma osredotočajo na dolžino menstruacijskega ciklusa. To ni dovolj za hitro prepoznavanje in diagnosticiranje endometrioze. Opozorila bi tudi na boleče spolne odnose. Tudi temu se posveča premalo pozornosti. Na spolnost se gleda samo z vidika, da je to užitek, in se zanemarja možnost, da lahko spolnost predstavlja bolečino. Boleči spolni odnosi so lahko posledica spolno prenosljivih bolezni, lahko pa tudi simptom endometrioze, vendar je tudi ta simptom v družbi tabuiziran. Tretje, kar bi omenila, pa je neplodnost. Velikemu številu žensk se endometriozo diagnosticira, ko so obravnavane zaradi neplodnosti, kar je veliko prepozno. Bolečine se pred tem pogosto obravnava kot posledico duševnih težav, ženske pa so napotene v psihiatrično obravnavo, ne da bi se izključili vsi možni organski vzroki za bolečino. Moj nasvet je, da ženske ob kateremkoli od teh simptomov obiščejo svojega osebnega zdravnika, zdravnico ali osebnega ginekologa, ginekologinjo in se z njim, njo pogovorijo o svojih težavah. Priporočam redno beleženje simptomov, saj bo to zdravstvenemu osebju olajšalo spremljanje simptomov in tudi diagnosticiranje. Bolečina, ki onemogoča kakovostno življenje posameznice, je nedvomno rdeči alarm za obisk ginekologa, ginekologinje. Lahko kaj več poveš o tem, da se bolečine pogosto obravnava kot posledico duševnih težav? Vsako obolenje je vedno socialno-kulturno pogojeno, kar vpliva tudi na domnevno »nevtralno« medicino. Definitivno gre samo odlaganje diagnoze in obravnavo bolečine kot posledice težav duševne narave pripisati spolni neenakosti v zdravstveni obravnavi. V medicinskih obravnavah se izraža sovražni odnos do vsega, kar je definirano kot »žensko«, saj temelji na biomedicinskih znanjih, ki ne upoštevajo socialnih razsežnosti vsakdanjega življenja, in izvira iz patriarhalne ideologije ter »moškega« pogleda na potrebe žensk, ki prihajajo po pomoč. Kako dolgo pa traja, da osebi diagnosticirajo endometriozo? Od pojava prvih simptomov do diagnoze preteče v povprečju od sedem do devet let. Najhitrejši so v Braziliji, kjer je ta doba dolga sedem let, v Evropi pa približno osem let. V Sloveniji nimamo podatkov, ki bi bili strokovno ovrednoteni. Lahko poskusiš razložiti, kako poteka zdravljenje endometrioze? Ko ženska zazna simptome, gre na pregled h ginekologinji. V primeru, da ginekologinja postavi sum endometrioze, jo napoti k ustreznemu strokovnjaku. Pri tem se lahko obrnejo k dr. Ribič-Pucelj, ki deluje v sklopu Diagnostičnega centra Bled ali na Dnevni center za endometriozo na Ginekološki kliniki v Ljubljani.* Na pregledu pri strokovnjaku se potem dogovori za diagnostično laparoskopijo. Če se odkrije endometriozo, se istočasno opravi tudi operativna laparoskopija. Za zdaj še ne poznamo zdravila. Zdravi se operativno in s kombinacijo hormonske in/ali protibolečinske terapije. Zdravljenje poteka zelo individualno in je odvisno od vsake posameznice in njenih želj – predvsem ali želi zanositi ali ne. Kot "zdravilo" se pogosto napačno navaja zanositev. Simptomi se med nosečnostjo sicer umirijo, nikakor pa se ne sme nosečnosti smatrati za zdravilo. Težavnost takšnega nasveta je tudi v tem, da se ženske ne vpraša ali so v partnerskem odnosu, ali imajo željo, možnosti imeti otroka. To na ženske naredi ogromen pritisk. Pritisk povečujejo tudi diskriminatorni zakoni. Zakon za zdravljenje neplodnosti z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) iz leta 2000 onemogoča umetno oploditev ženskam brez (stalnega) moškega partnerja, tudi v primeru endometrioze, kjer se ob postavitvi diagnoze zanositev predpostavlja kot obliko zdravljenja! Bi za konec še povedala, kakšne so bile glavne ugotovitve tvojega diplomskega dela? Predvsem bi poudarila vpliv neenakosti spolov in stereotipnih predstav na socialno in osebno trpljenje žensk. Vse to sooblikuje tako družbeno kot osebno dojemanje simptomov endometrioze, povzroča pa tudi dolgotrajno in pozno diagnosticiranje bolezni – tudi zaradi usmerjanja žensk v psihiatrično obravnavo. Izpostavila bi tudi zaprtost medicinske oziroma zdravstvene stroke do sodelovanja v multidisciplinarnih timih, ki bi za ženske z endometriozo bili nujni. Za zdaj stroka socialnega dela minimalno posega v življenje žensk z endometriozo, čeprav obstaja izrazita potreba po tem. Potrebna pa je tudi sprememba ZZNPOB, ki krši pravice t. i. žensk brez moškega partnerja pri dostopu do biomedicinske pomoči. Nekaj zgodb žensk z endometriozo si lahko preberete s klikom na spletno stran Društva Endozavest (tukaj). Tam najdete tudi e-mail naslov, na katerega lahko, če to želite, pošljete svojo izkušnjo o življenju z endometriozo. Tjaša, hvala! * Intervju je iz leta 2017. Dr. Ribič-Pucelj danes ne deluje več.
Po uspešnem zagovoru diplomskega dela leta 2016 ("Tabu menstruacije") sem začela zbirati zgodbe o prvi menstruaciji (ki ji rečemo tudi menarha) in tako spodbujala razmislek in pogovor o tej temi. Spodaj objavljam zgodbe, ki sem jih v tistem času prejela. Prvo menstruacijo sem nestrpno čakala. Večina sošolk jo je že imela, jaz pa še ne. Dobila sem jo stara 13 let in 3 mesece in to prav na rojstni dan moje mame. Z mamo se še vedno šaliva, kako je ta dogodek izgledal. Doma je praznovala rojstni dan z nekaj svojimi prijateljicami, jaz pa sem privihrala iz šole in vsa pomembna teatralno oznanila: »Danes jaz praznujem, dobila sem menstruacijo!« Potem sem prisedla v klub odraslih žensk v dnevni sobi in bila strašno zadovoljna, da sem končno »posvečena«. Spomnim se, da prvi pogled na z menstruacijo ponečedene spodnjice ni bil krvavo rdeč, pač pa je bila kri bolj goste in rdeče-rjave barve. Nisem vedela, da kri tudi tako izgleda. Potem se spomnim še nekaj ponesrečenih poskusov s preizkušanjem raznih higienskih vložkov in ugotovitvijo, da se ob menstruaciji najbolje odreže nošnja jeans hlač, saj vložek najbolj pridržijo na mestu. Tampon sem prvič uporabila šele v svojih 20-ih letih, ker sva bili s sestro ravno na morju, in to v FKK kampu, jaz pa sem hotela plavati. Pojma nisem imela, kako se tampon vdene v nožnico in s sestro sva se pošteno nasmejali moji nerodnosti in togem sedenju, ker tampona prvič nisem potisnila dovolj globoko. Danes sem mama in moja pred pubertetna hči nestrpno čaka, kdaj bo dobila prvo menstruacijo. Ker je menstruacija normalen del mojega življenja, »v tistih dneh« higienskih pripomočkov ne skrivam v omari. Na menjavo priročno čakajo na pralnem stroju v kopalnici in zgodi se, da hči glasno ugotovi: »O, spet imaš menstruacijo. Kaj danes uporabljaš, tampone ali vložke?« Tina, 41 let Prvo menstruacijo sem dobila, ko sem bila stara 11 let. Tega ne bom nikoli pozabila. Bila sem v glasbeni šoli in ko sem šla na stranišče, sem na spodnjicah opazila rdeč madež. Strah me je bilo, kaj je zdaj to, čeprav sem sklepala, da gre za menstruacijo. V strahu sem poklicala svojo mamo in me je potolažila, da je verjetno menstruacija in da mi bo, ko pridem domov, razložila in pokazala uporabo vložkov. Dobila sem menstruacijo! Bila sem zelo jezna na to, da moramo imeti punce menstruacijo (po pravici povedano, sem še sedaj pri 26-ih), spraševala sem se, zakaj moramo to imeti, ko je tako grozno si stalno menjavati vložke in imeti tudi kakšno bolečino na ta račun. V razredu sem dobila občutek, da imam samo jaz to nadležno stvar, kmalu pa se je zgodilo, da jo je dobila tudi prijateljica in bilo je nekoliko lažje, ko sva ena drugi jamrali o tem :) Saj danes je podobno, stalno jamramo ena drugi, da jo imamo za dobiti ali jo že imamo in se na tak način tolažimo ena drugo :) Tadeja, 26 let Prva menstruacija. Ne morem zatrditi, da je bila prva izkušnja lepa, a nedvomno je bila edinstvena in še dan danes se je rada spominjam. Bil je zimski, decembrski večer. Ravno sem se vračala iz rojstnodnevne zabave svoje prijateljice. V trebuščku sem začutila boleče zbadanje. Babica, pri kateri sem takrat prespala, mi je pripravila čaj. Zaspala sem. Zjutraj sem se zbudila z neznanim, mokrim občutkom na spodnjih hlačkah. Vstala sem in odšla na stranišče. Zagledam rdeče, krvave kaplje. Moje telo je začelo drhteti. Tresla sem se. Vedela sem, da je to menstruacija. Pograbila sem toaletni papir in si ga na debelo plast dala med hlačke. Iz hranilnika sem vzela denar, ki sem ga hranila za vse kaj drugega kot vložke. Pograbila sem prvo priliko in se izmuznila starim staršem ter odšla v trgovino po vložke, ki sem jih kasneje skrivala v kotu omare pred mamo. Stara sem bila 10 let. Ker sem bila še zelo mlada, se pri tej starosti ni predvidevalo, da bi dekleta že lahko dobile menstruacijo - bile smo "bolj izjeme kot pravilo." V šoli so nas o menstruaciji začeli poučevati kasneje - pri starosti 12-13 let. Z mamo ali babicama se nisem nikoli pogovarjala o njej, najverjetneje ker jih je bilo sram govoriti o temu ali pa so sklepale, da sem še premlada. Prvi osebi, ki sem povedala za mojo menstruacijo, je bila prijateljica - pa vendar, sem za to počakala kar nekaj časa, saj me je bilo sram/strah o tem s komerkoli govoriti. Kljub temu sem, ne glede na veliko pomanjkanje informacij, bila pripravljena. Mogoče so k temu, predvsem glede pravilnega nameščanja vložkov, pripomogli tudi TV oglasi različnih znamk vložkov. Tjaša, 24 let Prvo menstruacijo sem dobila na gimnastičnem poletnem kampu. Takrat sem bila stara 13 let in vsa dekleta v mojem razredu so jo že imela, zato to zame ni bilo nič novega ali nepričakovanega, seveda pa me ni prav nič razveselilo dejstvo, da je ta "prvič" prišel ravno na morju z vrstniki, kjer se kopalkam in kopanju ni bilo mogoče izogniti. Poklicala sem domov in mama mi je svetovala, naj za pomoč prosim trenerko, ki je bila z nami na kampu. Res sem stopila do nje in z veseljem mi je posodila vložke in mi dala vedeti, da mi je na voljo, če kaj potrebujem. Moja prva menstruacija ni bila boleča in huda, zato sem se z njo precej lahko spopadla. V veliko pomoč mi je bilo, da sem lahko govorila z osebami, ki so bile tisti čas blizu. Zala, 20 let Prvo menstruacijo sem dobila v 4. razredu osnovne šole. Bolečine se ne spomnim, opazila pa sem kri na posteljnini in na hlačkah. Vedela sem, kje ima mami spravljene higienske vložke, tako da sem si ga namestila in potem povedala mami. Mami mi je rekla naj ne skrbim zaradi krvi na posteljnini, da se da očistit. Tako me je potolažila. Spomnim se, da sem po tem zaradi strahu, da me menstruacija kdaj ne bi presenetila v šoli, na začetku tudi po več tednov hkrati uporabljala higienske vložke. Ker mi je bilo o menstruaciji ne prijetno govoriti, o tem, da sem jo dobila, nisem povedala prijateljicam. Ko so mi one povedale, da so jo dobile, sem se zlagala, da jo sama še nimam. Kmalu sem ugotovila, da to res ni nič kaj takega, celo, da bi morala biti ponosna na to. Takrat sem se glede menstruacije bolj sprostila, s prijateljicami smo se o njej več pogovarjale in ena drugo podpirale v tistih dneh v mesecu, ko smo najbolj razdražljive. :) Mateja, 23 let Slabo se spomnim detajlov... Vem, da sem menstruacijo dobila pri 12. letih. Ni bilo nobenega doma. Ko sem opazila madež na spodnjicah nisem bila ravno navdušena, predvsem zato, ker nisem vedela kako naj povem mami, po drugi strani pa se mi je ta trenutek zdelo, da se dogaja nekaj pomembnega v mojem življenju... sem vedela za kaj gre, čeprav se doma nismo pogovarjali o tej "tabu" temi. Sem šla k prvi sosedi, starejši gospe in ji potiho in sramežljivo povedala... ona se je samo nasmejala in me poskušala sprostiti ter mi prinesla vato (takrat je vata bila bolj v uporabi kot vložki, ki cenovno niso bili dostopni vsem... za tampone sem slišala šele pri 18. letih, ko sem šla k teti v Nemčijo; prvič sem jih uporabila komaj pri 25. letih). Nisem se dobro počutila med menstruacijo... vedno sem se bala, da mi bo skozi vato steklo na hlače. Fizično sem težko prenašala mesečne cikle in sem bila veliko let vsak mesec na infuziji zaradi hudih bolečin med ciklom. Menstruacije so tudi bile neredne, kar me je tudi motilo... dolgo časa sem potrebovala, da začnem cikle dojemati kot nekaj normalnega in da najdem ta pravi način, da si pomagam pri premagovanju bolečin, strahov in sramu, ki so bili povezani z menstruacijo... Nada, 46 let Spominjam se, kako sem bila zgrožena, ko sem opazila krvave hlačke. V prvem trenutku sem pozabila, kaj naj bi to pomenilo (doma se o tem nismo pogovarjali, so pa nas poučili v šoli), mislila, da je nekaj hudo narobe z mano. Mama glede teme ni bila ravno novodobna, brez kakšnega pompa je zgolj oznanila, da sem dobila menstruacijo in mi prinesla vložek - debel (bilo je leta 1992, pri starosti 12 let). Na isti dan je prvič menstruacijo dobila tudi moja nemška ovčarka, kar mi je omogočilo nekakšen občutek pripadnosti. Dobila sem jo namreč prva med prijateljicami, od mame pa sem bila deležna zgolj navodil, da se v teh dneh ne smem kopati, ne spodobi se, da bi doma hodila v spodnjih hlačah - da ne bi brata ali oče opazili, kaj imam ... Skratka, na nekakšen način me je ločila od sošolk-prijateljic, tudi družine, kajti občutila sem predvsem sram ... Barbara, 36 let Moje prvo srečanje s to rdečo nadlogo sega v 5. razred osnovne šole. Sicer se celotnega dneva spominjam dokaj megleno, vem pa, da me je že navsezgodaj zjutraj čakalo neprijetno presenečenje s čisto pravimi krči in veliko krvi na spodnjicah. Doma se o tem nismo pogovarjali, ker mama nikoli ni našla dovolj poguma, čeprav imam še starejšo in mlajšo sestro. In kljub vsem znanju, ki so ga posredovali v šoli, sem bila nanjo povsem nepripravljena. Tako sem torej tisti dan zjutraj vzela v roke priročnik za dekleta, ki smo ga skupaj z vložkom dobili v šoli. Tisti dan sem bila med poukom še posebej tiha, po koncu pa sem šla na obisk k teti. Njej sem povedala vso zgodbo in še vedno se spomnim, kako mirno in prijazno me je pospremila v svet ''odraslih žensk''. Tjaša, 24 let Ne spomnim se, kako so potekali dnevi pred mojo prvo menstruacijo, ali mi je bilo slabo, ali sem imela prebavne motnje ali me je bolela glava. En dan preden sem jo dobila, je vse kar mi je hodilo po glavi bilo: kdaj bom dobila fešto in postala "ženska"? Kako povedat mami brez sramu in ali me bo kaj bolelo.. Na jutro 8. februarja 2010 (bila sem v 6. razredu) sem se zbudila kasneje, saj ni bilo šole ker je bil praznik. Vse je potekalo kot običajno. Sem vstala, šla pojest zajtrk, se pogovarjala z družino. Vendar me je po par urah začel boleti trebuh in glava. Mama je mislila, da sem spet zbolela za kakšno trebušno virozo, kar je bilo zame takrat tipično. Ulegla sem se na kavč in počivala. In takrat sem se spomnila na besede zdravnice, ki je govorila o puncah, ki so dobile menstruacijo. Da jih je bolel trebuh, da so bile utrujene, lačne in vse podobno kar sem jaz takrat doživljala. Zato sem se odločila, da grem v kopalnico pogledat, če imam kakšen izcedek. Na dnevnem vložku sem videla rjav izcedek in mi ni bilo jasno kaj je to, saj naj bi bila menstruacija rdeča. Takrat me je šok in sem mislila, da sem staknila kakšno okužbo oz. da je nekaj narobe z mano. Nekaj časa sem tuhtala kako povedat mami, kaj se dogaja in kako pristopit, saj me je bilo sram. Ne vem pa zakaj. Ko sem zbrala pogum, sem šla do nje in ji dejala naj gre z mano v kopalnico, ker ji moram neki pokazat, imela sem solzne oči, ker me je bilo strah. Dala sem ji vložek in jo vprašala, kaj mi je. Ona pa z velikim nasmehom dejala: "si postalaaa pupcaaaa.." Jaz pa še vedno nisem dojemala, kako sem lahko postala zenska, ker ni krvavega izcedka. Nato mi je razložila, da so prve "fešte" vedno čudne, saj ni točno tak izcedek kot je ponavadi. Normalno je, da je rjavkasto bel. Še vedno me je bilo sram, ker nisem vedela, kako se s tem soočat, kako bom sošolkam povedala, da imam ena iz med prvih fešto v razredu, kako bom vedela kdaj jo bom dobila, kaj če bom kar naenkrat začela krvavet, jaz pa ne bom imela vložka. Mami sem rekla, naj ne pove nobenemu.. Čeprav je mama dobro skrivala našo skrivnost, je jaz nisem. Tata je točno vedel o čem se gre, ker je videl, da se čudno obnašam, isto moja sestra. Ko sta mama in tata šla ven, je kar naenkrat pritekla do mene: "ma sestricaaaa si postala ženskaaa, moramo proslavit da dan, kaj te kaj boli, naredim čaj, termofor, kaj rabiš?" Hvala bogu sem imela njo, da mi je stala ob strani in pomagala, saj me je trebuh vedno bolj začel boleti. Zvečer pa me je primla lakota, bila sem tako lačna. Mama je naredila večerjo, jaz pa sem hotela še pa še pa še jest, nikoli se ne ustavit. Naslednji trije dnevi so potekali v bolečinah in vedno večjem izlivu krvi, trajala pa je kar 9 dni, ne pa 5 - 6 kot sedaj, ko se je stabilizirala. T., 19 let Od 12. leta naprej sem bila obsedena z idejo o prvi menstruaciji. Med mojimi sošolkami je namreč veljalo, da je samo ženska z menstruacijo prava ženska, vse ostale pa smo otroci. Obsedeno sem brala članke in kolumne najstniških revij, ki so bile povezane z menstruacijo, opozorilnimi znaki itd. in čakala, kdaj bo končno napočil moj dan. Mama mi je kupila vložke, ki sem jih nosila s sabo, sošolke so se mi smejale, ker kaj mi bodo vložki, če nimam menstruacije. Moji najboljši prijateljici sta dobili menstruacijo pred mano, in se zaradi tega počutili bolj odrasli od mene, kar me je se dodatno potrlo. Malo pred valeto sem opazila sumljivo barvo sicer običajnega toka, na valeti sem tako nosila debel vložek in boksarice. Ko sem zvečer pogledala na vložek, spet ni bilo nič. Dejansko prvo menstruacijo sem dobila drugi teden srednje šole, ko sem bila popolnoma zaposlena z vsem novim kar se mi je dogajalo, tako da nisem niti pomislila na to, da so bile bolečine v spodnjem delu trebuha dejansko maternični krči. Bila sem vesela, da jo končno imam, da sem dobila dokaz, da sem "zdrava", vendar pa se nisem počutila čisto nič drugače kot prej, in to se zdaleč ni bila najbolj pomembna stvar tistega obdobja. Ugotovila sem tudi, da je precej boleča in nadležna, ter si preostanek dosedanjega življenja želela, da je ne bi bilo :D. Pavla, 25 let Moja zgodba o prvi menstruaciji je zame pravzaprav kar prijeten spomin. Stara sem bila 11 let in se pripravljala za test, ki sem ga imela v prihajajočem tednu. Sem pa imela grozne prebavne težave, kar mi ni bilo niti najmanj podobno, zelo me je zvijalo in napenjalo, občutek da moram na veliko potrebo kar ni prenehal, zato sem si delovno okolje za učenje preselila kar na stranišče, zaradi česar se je družina hecala iz mene. Bil je praznik, 8. marec, ko sem na eni izmed teh "straniščnih turnej" med brisanjem našla kri na papirju. Najprej sem se ustrašila, nato pa mi je vse skupaj postalo jasno. V šoli so nas na zdravniškem pregledu opozorili na možne stranske učinke menstruacije in tako sem ugotovila, da so vse bolečine in napenjanje le posledica prihajajoče menstruacije. Prav tako smo se v družini že veliko pogovarjali o tem, mati ima namreč mesečno hude in dolge krvavitve, imam pa tudi starejšo sestro, ki je pred letom dni prav tako dobila prvo menstruacijo. Torej, ko sem opazila kri sem hitro stekla iz stranišča, sestre in mame ni bilo zato sem delno ponosno in delno zaskrbljeno o odkritju prve menstruacije poročala očetu. Ker smo imeli doma le tampone in nekaj malih vložkov (tiste ki sem jih dobila pri zdravniškem pregledu je predhodno porabila že sestra) in ker je bil praznik (takrat so bile trgovine ob praznikih zaprte), se je oče odpeljal na bližnjo bencinsko črpalko in mi prinesel 3 različne paketke, za manj močno in bolj močno ter nočne in mi predlagal naj najprej uporabim za manj močno nato pa po potrebi zamenjam za bolj vpojne. Pri kosilu, ko sta prišli še mami in sestra sem novico povedala vsem in smo jo na nek način proslavili s tortico, ki jo je sproti kupil oče. Izkušnja mi je bila zelo prijetna, čeprav sama menstruacija definitivno ne, zelo sem vesela da je bil oče tisti, ki sem mu povedala prva, saj je reagiral odlično.
Urška, 24 let Spodnji prispevek je bil leta 2017 objavljen v časopisu študentk in študentov socialnega dela: Po moč, letnik 3 (2017), št. 2. V vseh letih študija sem se s temo menstruacije le redko srečala in sem, čeprav so nekatere profesorice pričakovale, da bom pisala o drugih temah (o katerih sem imela več znanja in izkušenj), vztrajala pri menstruaciji. Kako da me je ta tema tako prevzela, da sem se proti koncu študija odločila, da bom celo diplomsko nalogo o tem napisala? Enemu od mojih prijateljev se je še neuporabljen vložek tako gnusil, da se ga ni želel niti dotakniti. O tem sem še dneve razmišljala in začela sem se spominjati svoje prve menstruacije, tega, kako so sošolke v osnovni šoli doživljale menstruacijo – nekatere so prikrivale, da jo že imajo, druge obratno. Izmislile smo si tudi tisoč in en izraz za poimenovanje menstruacije (najraje sem imela izraz “red party”). Spomnila sem se, kako sem bila naučena, da moram menstrualne vložke pospraviti in jih ne smem odlagati na vidnih mestih, in razmišljala o tem, zakaj si lahko obrišem nos pred vsemi ljudmi, ko moram pa na stranišče in želim s sabo vzeti vložek, ga pred odhodom spretno izvlečem iz torbice in pospravim v žep, ne da bi to kdo opazil, ali pa kar vzamem celo torbico s sabo. Spomnila sem se sorodnice, ki je po operaciji šepetala, da krvavi, ker ni želela, da njena sinova to slišita. Spomnila sem se prepirov, v katerih je bila moja jeza pogosto zanemarjena z izgovorom, da imam gotovo tako imenovani predmenstrualni sindrom (PMS) in si vse samo domišljam. In kakšna sramota je, ko ženski menstrualna kri premoči oblačila! Postavljati sem si začela vprašanja, kot je recimo, zakaj je v reklamah za vložke namesto krvi predstavljena modra tekočina in zakaj je še vedno sprejemljivo trditi, da je ženska nesposobna za opravljanje določenih del, ker naj bi bila hormonsko neuravnovešena. Ali imajo tudi moški menstruacijo? Zakaj so menstrualni vložki višje obdavčeni kot plenice in drugi primerljivi izdelki? Kljub temu ali morda ravno zato je moje pisanje diplomske naloge pritegnilo kar veliko pozornosti. Predvsem ženske so mi začele posredovati objave, fotografije, članke in videoposnetke o menstruaciji, nekatere so mi sporočile, da se s svojimi prijateljicami veliko več pogovarjajo o menstruaciji, odkar so se z mano pogovarjale o naslovu mojega diplomskega dela (Tabu menstruacije). Kar nekaj je bilo tudi moških prijateljev, ki so mi začeli postavljati vprašanja o menstruaciji. Koga raje vprašati kot osebo, ki trdi, da je treba premagati tabu menstruacije? Po uradnem zagovoru diplome imela sem v Ziferblatu* še eno predstavitev svojega dela, in sicer predvsem z namenom, da bi se o menstruaciji več pogovarjali. Na Facebooku je Ziferblat ustvaril dogodek, ki smo ga enostavno poimenovale Pogovor o menstruaciji. Kar 443 oseb je označilo, da jih dogodek zanima, in 317 oseb je označilo, da se bodo dogodka udeležile. Nekaj moških je dogodek tudi komentiralo. Nekdo je svojega prijatelja povabil na dogodek in mu to obrazložil v komentarju: “Sm mislu, da rabš, glede na to, kakšna tečka si biu zadnje dni.” Za omenjeni dogodek so v sarkastičnem smislu uporabljali izraz “jubilej”, vabili so se med seboj in se spraševali, ali naj s sabo vzamejo tampone. Bilo je še nekaj “vicev”, ki so pravzaprav zabavali samo teh nekaj moških, in ne bi bili zanimivi, če bi jih v članku poskušala obnoviti. Prav vse_i smo bile_i nad odzivom na Facebooku neverjetno presenečene_i in čeprav ni nihče pričakoval, da se bodo vsi potrjeni gostje udeležili dogodka (to niti približno niso bila naša pričakovanja), smo jih zagotovo pričakovale_i več kot 9. V to številko sem všteta tudi jaz. Nad dogodkom nikakor nisem bila razočarana. Bil je dolg in zanimiv pogovor, poleg tega pa smo se dogovorile za nadaljnja srečanja. Tako se je tudi ustanovila Ziferblatova skupina za ženske, v kateri smo se vsakih 14 dni srečevale in se v zaupnem ter spoštljivem krogu novonastalih prijateljstev pogovarjale o vseh mogočih temah. Bila pa sem razočarana nad tem, da se je še vedno ogromno ljudi zmožnih iz menstruacije norčevati, ne pa tudi o tem zares pogovarjati. Vse to je bilo seveda še dodatno potrdilo, da je moja odločitev o temi diplomske naloge zelo primerna. Za mojo diplomo je preko skupne prijateljice izvedela tudi Tatjana Bočaj, diplomirana medicinska sestra, ki je v osnovni šoli poskrbela tudi za mojo informiranost o spolnosti in menstruaciji. Tatjana Bočaj je namreč zaposlena v Zdravstvenem domu Koper in že 22 let na šolah koprske občine poučuje zdravstveno vzgojo, med katero spada tudi spolna vzgoja. Tatjana je (oziroma je bila vsaj v času mojega šolanja) edina vez med učenkami_ci vseh šol; vse_i smo poznale_i našo medicinsko sestro, ki je govorila vse tiste zanimive stvari, o katerih ostale učiteljice niso želele govoriti. Po nekaj izmenjanih e-mailih sem Tatjano povabila na pijačo, kjer naj bi za časopis Po moč z njo naredila intervju. Najino deljenje izkušenj je trajalo tako dolgo, da je za intervju zmanjkalo časa. Kljub temu sem si zapisala nekaj njenih nasvetov za socialne delavke (in druge strokovnjakinje iz podobnih poklicev), ki delajo z otroki in mladimi: • Dobro izhodišče za pogovor o spolnosti in menstruaciji je higiena. Začneš pri umivanju in nadaljuješ na druge teme. • Pri delu z mladimi se je pomembno zavedati oziroma razmišljati o razmerah v družini in starše vključevati v svoje delo. Socialne delavke lahko pri tem dobro izkoristijo svoja znanja dela z družino. • Pri delu na šolah, ko se otroka loči od razreda, je del časa pogosto dobro izkoristiti za individualno delo oziroma pogovor, ki sicer v skupini ni možen; to je primerneje kot zgolj kaznovanje ali reševanje matematičnih nalog. “Z nekaj lepimi besedami”, kot bi rekla Tatjana, lahko otroku ali mladostnici_ku pomagamo in jo/ga poskušamo razumeti. Tudi zaposleni na CSDjih naj vzpostavijo osebni stik z ljudmi izven birokracije. • Pri delu na terenu je smiselno vzpostaviti stike s patronažno službo in sodelovati. Sama bi pri tem dodala, da vidim vlogo socialnih delavk in socialnih delavcev pri delu z otroki in mladostniki v tem, da informirajo, izobražujejo, predvsem pa nudijo socialno in emocionalno podporo pri soočanju s spremembami, ki jih ljudje v času odraščanja doživljamo. Vlogo socialnega dela vidim tudi v tem, da si upa spregovoriti o temah, ki sicer ostanejo nevidne. Skozi leta prakse sem lahko videla, da spolnost in menstruacija pogosto ostaneta tabu, s tem pa ljudje ostanejo sami s svojimi stiskami in strahovi. Socialna delavka ima priložnost, da z ljudmi spregovori in oblikuje prostor, v katerem se bodo njeni sogovorniki in sogovornice počutili varno in si svoje stiske upali deliti z njo. Tu bi predvsem opozorila na delo z ljudmi z ovirami, saj se jih pogosto sploh ne dojema kot spolno aktivne osebe. Razbijanje tabuja menstruacije je pomembno tudi zato, da ženske hitreje poiščejo pomoč v primeru zdravstvenih težav. Še vedno se zaradi občutkov sramu, umazanosti in podobnih prepričanj prepogosto izogibamo rednim in nujnim zdravniškim ginekološkim pregledom, kar lahko bistveno vpliva na zdravje žensk. Po diplomski nalogi povzemam še svoje predloge (Radešić 2016: 59): • Znižanje davka na vložke, saj dostopnost primernih menstrualnih pripomočkov (predvsem vložkov iz naravnih materialov) vpliva na zdravje žensk. • Obvezna vključenost govora o menstruaciji v osnovnih šolah, saj ne moremo zagotoviti, da bodo vse deklice (in dečki) o tem slišali doma. Predhodna informiranost bistveno vpliva na doživetje menarhe in na naslednje menstruacije. • Poskrbeti je treba za informiranost romskih deklic, ki so v Sloveniji še vedno pogosto izključene iz obveznega izobraževanja. To velja tudi za dečke. • Dodatno izobraževanje ginekologov in ginekologinj, ki bi temeljilo na socialnem vidiku. Socialno delo ima lahko vlogo pri tem, saj se zaveda pomembnosti jezika. Ginekologi in ginekologinje bi morali biti občutljivi in usposobljeni tudi za delo z ženskami, ki so preživele spolno nasilje. • Ginekologi in ginekologinje morajo biti občutljivi tudi na transspolne moške in jim zagotoviti dostopnost do ginekoloških storitev ter spoštljivo obravnavo. Če želite prebrati mojo diplomsko nalogo (v kateri lahko med drugim preberete, kaj se zgodi z osebo, ki menstruira v vesolju, nekaj o transspolnosti in menstruaciji, menstrualnem aktivizmu in še čem drugem), jo lahko najdete v katalogu digitaliziranih diplomskih nalog (eGradiva) preko spletne strani FSD. Naslov diplomske naloge je Tabu menstruacije. Namesto zaključka: apparently it is ungraceful of me * Ziferblat je prostor, kjer je zastonj vse, razen časa, ki ga tam preživiš.
Viri: - Radešić, L. (2016), Tabu menstruacije. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. (Diplomsko delo). |
AvtoricaLaura, socialna delavka, etnologinja, kulturna antropologinja, 📷. Kategorije
All
|