"Sem Melisa, univerzitetna diplomirana socialna delavka, ponosna Slovenka iz Prekmurja in pripadnica romske skupnosti." Tako mi je Melisa odgovorila na vprašanje, kako bi se z nekaj besedami sama opisala. Spoznali sva se v drugi polovici mojega študija in bila je ena izmed tistih sošolk, ki so s svojim aktivnim sodelovanjem prispevale k temu, da so ure preživete v prostorih fakultete hitreje minevale. Prijateljstva, ki so se spletla v času študija so danes gotovo med mojimi pomembnimi podpornimi socialnimi mrežami - kdo bi bolje razumel dileme, s katerimi se srečam med delom in v svojem zasebnem življenju kot prijateljice, ki so v času študija skupaj z mano razvijale občutljivost in znanja o izkušnjah, ki jih ljudje skozi življenje doživimo? Pravi, da ima v zadnjem času malo prostega časa, saj se veliko ukvarja s socialnodelavskimi problemi. Obiskuje družine iz marginaliziranih skupnosti, razmišlja o tem, kaj bi se še dalo narediti na državni ravni in katere premike bi lahko skupnost naredila. Zelo rada preživlja čas s svojimi prijateljicami, fantom in družino. Kadar je sama doma rada kaj skuha in uživa s svojim psom in papagajem. V smehu doda, da v prostem času tudi piše magistrsko nalogo. Če se za trenutek vrnem nekoliko v preteklost - Melisa je diplomirala z delom, ki ga je naslovila Ženska, mati, Rominja: Življenjske zgodbe slovenskih Rominj s perspektive socialnega dela. Dobila je priznanje Univerze v Ljubljani za posebne dosežke in udejstvovanje na področju obštudijskih dejavnosti v letu 2016 in sicer za razvoj strokovnih pristopov krepitve moči romske skupnosti. Je zakonita zastopnica mladoletnikov brez spremstva, izvaja pa tudi predavanja v okviru projekta Romano Čhon (festival kulture), preko česar ozaveščajo javnost o tem, kako so mladi Romi in Rominje dosegli izobrazbo, kaj so bile prepreke, kako doživljajo diskriminacijo, rasizem in kako se kažejo posledice le tega. Sodelovala je pri projektu Rojstvo: Izkušnje Rominj, ki je bila razstava Slovenskega etnografskega muzeja in pravi, da je bila to izkušnja, ki jo je opolnomočila, da je zmogla javno spregovoriti in se predstaviti kot Rominja. Zdaj se njeno pomanjkanje prostega časa zdi še kako razumljivo. :) Prosila sem Meliso, da nadaljuje stavek: Sreča je ... "Sreča je, če imaš okrog sebe ljudi, ki te podpirajo, če imaš nekoga, ki ga imaš lahko rad - tako zelo, da te srce boli. Da lahko vedno znova preizkušaš svoje meje in pri tem vztrajaš. Sreča je, če si lahko to, kar si." Že pred začetkom snemanja intervjuja sva večino časa posvetili pogovoru o tipično socialnodelavskih temah, kar se pozna tudi v zapisu intervjuja, ki ga lahko preberete v nadaljevanju. Kakšen je tvoj pogled na položaj Rominj in Romov v Sloveniji? Osebno se mi zdi, da sem bila včasih dobro sprejeta, včasih slabo. Če začnem na začetku - v osnovni šoli sem bila v segregiranem razredu, ki ni bil namensko tako oblikovan in kasneje, ko smo prešli v 4. razred, se spomnim, da smo imeli nekaj težav z vpeljevanjem v novo družbo. Takrat nisem razumela zakaj. Mi smo mislili, da smo prišli s podružnice na matično šolo in da je to razlog. Bila sem vedno med najboljšimi učenkami in so drugim govorili: "Zakaj nisi kot Melisa" ali pa: "Ti bo Melisa pomagala". Že takrat so mi dodelili neko vlogo socialne delavke. Mama mi je govorila, da bi lahko bila odvetnica, ker sem se vedno nekako upirala in se zavzemala za druge. Med sošolci smo bili romski otroci dobro sprejeti. Bili smo prijatelji in prijateljice, res pa je, da nismo nikoli bili povabljeni na rojstne dneve. V šoli pa smo se veliko zabavali, držali skupaj, nismo zatožili drug drugega. S strani učiteljev pa smo slišali kakšne žaljivke in ko smo bili starejši smo razumeli, da je namenjeno naši narodnosti. Enkrat je učitelj športne vzgoje verbalno napadel našega sošolca. Fantje so se nekaj norčevali in se je učitelj spravil na njega tako, da ga je spraševal ali njegov oče še vedno odvaža železo. Njegov oče je bil samohranilec s tremi fanti in se je težko preživljal, nekaj časa je bil v zaporu, posledično nekaj časa ni smel prečkati meje, kjer je večina ljudi našla delo. Zato je začel zbirat železo, vendar ne masovno. Če pa pogledam na mnenja ljudi, ki sem jih lahko spoznala preko svojih intervjujev, lahko rečem, da se ne počutijo najbolj sprejeti. Počutiš se sprejetega in hkrati vedno drugačnega. Zdi se mi, da se ljudje v Prekmurju čedalje boljše počutijo v Avstriji. Lažje dobijo službo, trudijo se dosegat višjo izobrazbo. V Sloveniji ne vidijo nobene možnosti za zaposlitev. Tudi tisti, ki so dosegli visoko izobrazbo, so zaposleni samo na področju dela z Romi. Imamo profesorico nemščine, novinarja ... In seveda se moramo zavzemati za našo skupnost, ampak ni v redu, da se nas tako uokviri. Zato tudi sama nameravam oditi v tujino. Kako se ti zdi, da romsko skupnost predstavljajo mediji? Mediji so zelo pomemben dejavnik. Ljudje, ki osebno ne poznajo nobenega Roma ali Rominje, vidijo samo skupnost. Preko zgodb, preko tega kaj se otroke uči, recimo: "Če ne boš pridna, te bodo cigani vzeli" in podobnega, se ljudje naučijo gledati s prezirom na romsko skupnost. Mediji bi lahko več dobrega prispevali, dejansko pa pogosto delajo škodo. Prikažejo se samo romska naselja, kjer ljudje živijo v barakah, ne prikazuje pa se drugih skupnosti, kjer so bivalne razmere urejene. Videla sem tudi prispevek, kjer so novinarji obiskali romsko naselje v dopoldanskem času in so seveda srečali samo tiste ljudi, ki nimajo zaposlitve in tiste otroke, ki ne hodijo redno v šolo, saj so ostali bili v službi in v šoli. Tako ne podajajo realnih podatkov. Mislim, da bi se lahko bolj posvetili temu in spoštljivo delali. Na kaj naj so pozorni novinarji in novinarke ali kdorkoli, ki piše in objavlja? Treba je biti občutljiv, paziti pri uporabi besed. Potrebno bi bilo narediti usposabljanje, kjer bi se lahko več časa ukvarjali s temami, ki se tičejo romskega prebivalstva. Predvsem o tem, kakšne posledice ima lahko njihovo poročanje za določene posameznike. Kar napišejo o romski skupnosti iz enega dela Slovenije bo vplivalo tudi na skupnost na drugi strani Slovenije. Ljudje pogosto uporabljajo besedo cigan, ciganka kot žaljivko. Kako to doživljaš? Jaz zase ne uporabljam besede ciganka, razen v sarkazmu ali v šali. Čisto drugače je, če to besedo uporabim jaz kot pripadnica ali kot nekdo izven romske skupnosti za katerega vem, da je bil vzgojen tako, da beseda cigan zanj pomeni nekaj slabega, nomada, nekoga, ki je neizobražen, neurejen. Zato ne toleriram, da mi nekdo reče, da sem ciganka. Pravi prijatelj mi tega ne bo rekel. Imam tudi prijateljico, s katero sva bili skupaj od otroštva in ko me je spoznala, je tudi ona bila proti uporabi tega izraza. Ne uporablja niti besede Rominja, saj sva prijateljici in označevanje ni potrebno. Če pa gre za bolj formalne pogovore, pričakujem, da se me naziva kot Rominjo. Tudi ne dovolim, da strokovnjaki in strokovnjakinje v moji prisotnosti uporabljajo besedo cigan ali naši in romski otroci ali pol Rom, pol Slovenec. Zelo sem pazljiva glede tega. Vem, da si rada socialna delavka, ampak socialno delo lahko človeka tudi izčrpa, pogosto je to čustveno naporno delo. Kaj ti daje oporo? Najprej mislim, da strokovni krog. Da so naši profesorji in profesorice tako dostopni, enim lahko kar e-mail napišem, pokličem in mi bodo odgovorili, svetovali. Pa krog socialnih delavk, kjer sem imela prakso, poznanstva, ki sem jih pridobila kot zakonita zastopnica. Tako vem, da nisem sama, da ni vse na meni. Da uporabljam metode in koncepte socialnega dela, da uporabljam socialnodelavski jezik. In seveda opora, ki jo dobim doma. Kaj pa bi sporočila tistim bralkam in bralcem, ki še niso imele_i osebnega stika z Rominjo ali Romom? Čeprav niso še imeli stika, imajo že razvito neko podobo o romski skupnosti. Naj pustijo nek majčken prostor za tisto, kar prihaja. Naj spoznajo ljudi kot osebe in naj se pustijo presenetit. Preberejo naj tudi kakšen bolj znanstveni članek in naj ne verjamejo vsega medijem. Pogovarjajo naj se z ljudmi, ki delajo z Romi. Ali pa naj jih kar sami obiščejo. Melisa, hvala!
0 Comments
Your comment will be posted after it is approved.
Leave a Reply. |
AvtoricaLaura, socialna delavka, etnologinja, kulturna antropologinja, 📷. Kategorije
All
|